Alfred Lavrič je bil borec za severno mejo. Njegovo ime ni tako slavno kot ime Rudolfa Maistra, a njegove zasluge za vzpostavitev naše severne meje niso nič manjše. Zato ni čudno, da so že sredi tridesetih let preteklega stoletja na pobudo Legije koroških borcev v Ljubljani po njem poimenovali ulico. Ta ne obstaja več, saj je bila leta 1959 z novih regulacijskim načrtom ukinjena. Ime Alfreda Lavriča pa so potem uporabili za poimenovanje ulice v Dravljah, ki danes poteka od Celovške ceste južno proti Vodnikovi, tik ob severni obvoznici. Morebiti bi se morala imenovati cesta, saj je na njej le nekaj hišnih številk in pravzaprav le ena stavba, ulica pa funkcionira le kot dodatna povezovalna cesta med Šiško in Dravljami.
Rojen v vojaški družini
Alfred Lavrič, borec za severno mejo, ima torej ulico ob severni ljubljanski obvoznici. Rodil se je leta 1883 v dalmatinskem Gružu, kjer je služboval njegov oče. Alfred Lavrič je bil namreč iz vojaške družine. Njegov oče Ivan Lavrič, plemeniti Zaplaz, je bil najbolj znan oficir avstro-ogrske vojske slovenskega rodu, prava zgodba o uspehu, saj je visok čin feldmaršalporočnika dosegel po rodu skromen dolenjski kmečki sin, ki pa je za zasluge v vojski dobil vojaški plemiški naziv in cesar ga je odlikoval z enim najvišjih državnih odlikovanj – Leopoldovim redom. Ivan Lavrič se je med službovanjem v Dalmaciji poročil s hčerko generala Alfreda Brosclia Ernestino in imela sta tri sinove ter hčerko. Ta je postala učiteljica v ljubljanskem uršulinskem samostanu, vsi trije sinovi pa so se zapisali vojski in vsi so umrli pred očetom, ki je doživel 91 let ter umrl leta 1941. Najmlajši Karel je bil konjeniški podporočnik in je padel na ruski fronti. Srednji sin Štefan je bil polkovnik vojske Kraljevine Jugoslavije in je poveljeval topniškemu polku, po letu 1940 se je za njim izgubila sled.
Zasedel Borovlje, ostal invalid
Najstarejši sin je bil Alfred, ki se je šolal na dunajskih vojaških šolah, nato pa služboval na Češkem. V prvi svetovni vojni je bil poveljnik bataljona v 17. pehotnem polku, t. i. kranjskem polku, v katerem so bili pretežno slovenski vojaki, imenovani Kranjski Janezi, in katerega častni polkovnik je bil kronski princ Otto von Habsburg. Med prvo svetovno vojno je bil polk poslan na rusko fronto, po koncu vojne pa razpuščen. Alfred Lavrič se je po razpadu monarhije pridružil slovenski vojski, čeprav v nekaterih zapisih o njem trdijo, da slovensko ni govoril prav dobro, ker je bil šolan na tujem. Dodelili so mu vojaški okraj od Podkloštra do Borovelj. A ker je bila tedaj slovenska vojska še neorganizirana, je moral sam poskrbeti za mobilizacijo. Dne 19. novembra 1918 je z vojsko vkorakal v Borovlje. Do konca novembra je bilo v Borovljah 200 slovenskih vojakov, 9 strojnic in en top. Leto dni kasneje so ga v bojih Avstrijci ranili in ujeli. Ostal je težak invalid, paraliziran. Zapustil je vojaško službo in – kot je zapisano v njegovem nekrologu leta 1935 v glasilu Slovenija – »životaril kot trgovski pomočnik,« a je bil »človek resnične kulture, tih in skromen«. Že tedaj so tudi zapisali, da je bil nekoliko pozabljen, tako kot zdaj, čeprav je Alfred Lavrič poleg Franja Malgaja in Rudolfa Maistra najbolj slaven borec za severno mejo.
