Med razlogi za napade kalifat pogosto navaja tudi politične razloge. Medtem ko je Al Kaida z napadi pogosto zahtevala umik zahodnih sil iz Iraka in Afganistana, jih kalifat uporablja kot povračilo zaradi prizadejanih izgub v Siriji in Iraku. A kar je še pomembneje, je to, da so napadi v domovinah njegovih nasprotnikov za mudžahide tudi povsem legitimen cilj. Bombardiranje njihovih položajev v Siriji in Iraku preprosto enačijo z napadi na evropskih in turških tleh. Nikjer te svoje argumentacije minulo leto in ponovno letos z napadom v carigrajskem prestižnem nočnem klubu ob Bosporju mudžahidi niso uporabili tako pogosto kot v Turčiji. Stičišče med Evropo in Bližnjim vzhodom je lani postalo glavna tarča kalifatovih teroristov. Shod za obnovitev mirovnega procesa s Kurdi, poročno slavje, nogometni stadion in zdaj še nočni klub je le nekaj »mehkih tarč« kalifata v Turčiji v minulem poldrugem letu, odkar je Turčija odločneje s čezmejnimi zračnimi in kopenskimi vojaškimi napadi posegla na sirsko-iraško bojišče.

Različna izbira tarč kaže na poskus ustrahovanja celotne družbe, poglabljanja razdora med različnimi etničnimi skupinami in demoraliziranja nacije. Če bi se v takšnih okoliščinah in v gostoti napadov težko znašla katera koli zahodna demokracija, napadi kalifata za Turčijo ob izjemnih varnostnih izzivih pomenijo dodaten zalogaj tudi zaradi zapletenih notranjepolitičnih razmerij. Uradna Ankara je soočena z zahtevami EU za prilagoditev protiteroristične zakonodaje evropskim standardom, če želi dobiti z migracijskim dogovorom obljubljeno vizumsko liberalizacijo. Toda predsednik države Erdogan ob vseh terorističnih napadih in še vedno potekajočih nesorazmernih čistkah po spodletelem državnem udaru v kaj takega ni pripravljen privoliti niti v sanjah.

Spreminjanje protiteroristične zakonodaje bi z Erdoganovega zornega kota pomenilo šibkost, česar pa si kot predsednik, ki želi uvesti predsedniški sistem, nikakor ni pripravljen privoščiti. Erozija demokracije v Turčiji ima tako večplastne razloge. Je posledica težavnih varnostnih okoliščin Turčije, ki na prvi frontni črti boja proti kalifatu ne dopuščajo popuščanja. Hkrati pa je tudi talec velikih voditeljskih želja Erdogana, ki državo počasi – tudi z zlorabo protiteroristične zakonodaje – preoblikuje po svojih zamislih, ki jih na Zahodu štejemo za avtokratske.

Krhko premirje v Siriji, o katerem sta se po spremenjenih razmerjih moči na bojišču in v času oblastniškega medvladja v ZDA minuli teden dogovorili Turčija in Rusija, je po letih neuspelih mirovnih pogovorov postalo doslej največje upanje za vnovični zagon mirovnega procesa. Še zdaleč pa utišanje orožja v večjih delih Sirije in morebitni novi krog mirovnih pogajanj v Astani med uporniškimi skupinami, sirsko vlado in velikimi silami nista nikakršno zagotovilo, da bodo zaradi tega usahnili teroristični napadi kalifata tako v Evropi kot v Turčiji. Na pogorišču Sirije, kjer se neposredno ali posredno bori več kot trideset držav, se je v zadnjih letih razvila propagandno najbolj sofisticirana teroristična organizacija. Z radikaliziranimi borci na bojišču in na Zahodu ima precej večji doseg, kot ga je kadar koli imela Al Kaida. Boj proti Islamski državi bo trajal dlje, kot bo treba čakati na konec sirske državljanske vojne.