Če omenimo, da počasi zmanjkuje superlativov, s katerimi bi opisali tega 17-letnega slovenskega košarkarskega čudežnega dečka, je verjetno vsem jasno, na koga mislimo. Seveda, Luko Dončića. Še ne polnoletni Ljubljančan je v 15. krogu evrolige znova močno opozoril nase, saj je kljub rosnim letom praktično lastnoročno poskrbel za zmago Reala Madrida proti Anadolu Efesu z 80:78. Obračun je končal pri 17 točkah, devetih asistencah in petih skokih v pičlih 23 minutah, njegov statistični indeks pa je znašal kar 31. Košarkarski strokovnjaki menijo, da dan, ko bo Dončić posegel po trojnem dvojčku, ni več daleč.
A le pogled na statistiko nikakor ne zajame celotne veličine predstave Luke Dončića v Carigradu. Madridu ob odsotnosti prvega igralca Sergia Llulla proti Anadolu Efesu ni šlo najbolje in v končnici je že kazalo, da bi lahko kraljevi klub doživel drugi zaporedni poraz v evroligi. A s tem se, podobno kot na obračunu proti Žalgirisu, ko je v ključnih trenutkih zadel dve zaporedni trojki, ni strinjal Dončić. Pri zaostanku svojega moštva s 73:75 je dobri dve minuti in pol pred koncem po težkem prodoru izid najprej izenačil, nato po preigravanju s korakom nazaj zadel trojko za 78:75, pol minute pred koncem pa z imenitno asistenco zaposlil Gustava Ayona, ki mu je bilo treba žogo le še položiti v koš za končnih 80:78.
Da je Luka Dončić eden največjih talentov evropske košarkarske v vsej njeni zgodovini, je jasno že nekaj časa. Bolj kot to strokovno javnost v zadnjih tednih navdušuje njegova mentalna zrelost. Pri 17 letih sprejema odločitve, kot bi imel za seboj že vrsto let v članski košarki in s tem izkušenj na pretek. A jih nima. Ob ogledu njegovih tekem se zdi, da se z nasprotniki igra kot z majhnimi otroki, a je realnost ravno nasprotna. Gre za otroka, ki igra košarko z odraslimi. Vse skupaj pa seveda ni prišlo samo od sebe, temveč je plod trdega dela, ki Dončiću ni tuje. Letošnje poletje se je namreč že drugo leto zapored podal v ZDA in se z enim najboljših individualnih trenerjev za met Mikom Penberthyjem zakopal v delo, ki je hitro obrodilo sadove.
Kje so meje največjega slovenskega košarkarskega talenta vseh časov, je težko napovedati, saj že sedaj ruši vse zakone logike. Košarkarski analitiki po Evropi se strinjajo, da posameznik pri nepolnih 18 letih preprosto ne bi smel biti tako dober, nekateri pa gredo celo dlje in ga primerjajo z mitološkim Draženom Petrovićem ali ga celo postavljajo nad njega, čeprav je različna košarkarska obdobja zaradi sprememb pravil in razvoja košarkarske igre nehvaležno primerjati. Kakor koli že, jasno je, da bo Dončić ob potrebnem odmerku sreče in zdravja v športu z oranžno usnjeno žogo spisal posebno zgodbo. Ob tem pa slovenski košarkarski navijači upajo, da bodo najdebelejša poglavja tista o reprezentančnih uspehih.
