Iraški predsednik Sadam Husein (1937–2006) je veljal za enega najhujših tiranov 20. stoletja. Njegovi številni nasprotniki, predvsem iraški šiiti in Kurdi, so se pred točno desetimi leti veselili njegove smrti na vislicah. Upali so, da se tako za Irak odpira pot v boljšo prihodnost.
A njegov padec dobra tri leta prej je v resnici poslabšal že tako obupne razmere v Iraku in še danes, po več kot trinajstih letih, so katastrofalne. Del ozemlja, tudi večji del milijonskega Mosula, obvladuje Islamska država, marsikje drugje pa vladajo šiitske milice, ki zatirajo sunite. Na tisoče Iračanov vsako leto umre v terorističnih napadih, tri milijone je razseljenih. Ameriška okupacija (2003) je tako po iraško-iranski vojni (1980–1988) in ostrih sankcijah Združenih narodov po kratkotrajni iraški zasedbi Kuvajta (1990) samo še povečala že tako veliko bedo Iračanov.
Standard je bil nekoč podoben kot v Sloveniji
In vendar je Iračanom še v 70. letih, ko je državo dejansko že vodil mladi Husein, zelo dobro kazalo. Malo pred začetkom naraščanja cen nafte leta 1973 je podržavil črpanje nafte in vso drugo industrijo. Zelo uspešno, predvsem s pomočjo Francije in ZSSR, je spodbujal gospodarski razvoj, skrbel za socialno državo, veliko gradil, pri čemer so imela pomembno vlogo slovenska podjetja. Vendar je na vodilne položaje postavljal skoraj samo sunite, ki so predstavljali le dvajset odstotkov prebivalstva (šiitov je bilo 55 odstotkov, Kurdov petnajst odstotkov, preostali so bili kristjani in drugi).
Ko je Husein leta 1979 postal še uradno predsednik in je cena nafte dosegla rekord, so Iračani imeli morda podoben življenjski standard kot Slovenci. To je bilo v veliki meri zasluga enega moža. Od diktatorjevih odločitev je bila torej odvisna usoda 20 milijonov Iračanov. To se je kmalu pokazalo tudi v negativnem smislu, ko je leta 1980 ob spodbujanju zahodnih in arabskih držav napadel Iran. Draga in krvava vojna je trajala osem let, a nobena stran ni dosegla svojih ciljev, samo med Iračani pa je bilo pol milijona mrtvih. Mednje štejemo tudi 5000 pobitih kurdskih civilistov iz mesta Halabdža, proti katerim je marca 1988 iraška vojska na Sadamov ukaz uporabila kemično orožje.
Tiran, ki vsega le ni bil kriv
Druga usodna napaka Huseina, ki se mu je po dragi vojni očitno preveč mudilo z zmanjšanjem dolga, pa je bila zasedba in priključitev Kuvajta poleti 1990. Šest mesecev pozneje je koalicija držav vsega sveta pod vodstvom ZDA zelo hitro pregnala Iračane iz Kuvajta, sankcije Združenih narodov proti Iraku, ki tako ni mogel več izvažati nafte, pa so ostale in zato je prebivalstvo v naslednjih letih trpelo pomanjkanje. Kljub temu drugemu velikemu neuspehu se je Sadam obdržal na oblasti.
Za ameriško okupacijo leta 2003 pa ni kriv, vsaj ne neposredno, saj so ga ZDA obtožile za stvari, ki niso bile resnične: da razvija orožje za množično uničevanje in ima zveze z Al Kaido. Po osmih mesecih bega so ga ujeli in zlasti zaradi poboja 148 šiitov leta 1982 obsodili na smrt z obešenjem. Danes pa je zlasti mnogim sunitom žal za časi, ko je bilo v Iraku veliko bolj varno.
