Dedek Mraz se po Ljubljani v tej obliki sprehaja od leta 2001. Povorko organizira Turizem Ljubljana, dedek Mraz pa je igralec Mini teatra Robert Waltl. Sprevod po Ljubljani je tradicija. V Turizmu Ljubljana so se odločili, da jo bodo ohranjali namenoma, »saj kot slovanski lik bolj spada v naše okolje, hkrati pa ohranjamo tudi podobo dedka Mraza po likovni upodobitvi slikarja Maksima Gasparija, ki je upodobil številne narodne običaje in noše na slovenskih tleh«.
Kaj res? Dedek Mraz je bolj naš kot Božiček? Hohoho, bi rekla oba, oba priseljenca, ki ju je izdatno pomagala udomačiti ena ali druga ideologija – Božička diktat kapitala poosamosvojitvene potrošniške evforije, dedka Mraza dekret Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije.
A dajmo najprej o izvoru. Dedek Mraz je res Slovan. Kako daleč v slovansko zgodovino sega njegov izvor, pa je vprašanje. Morebiti celo v predkrščansko pogansko slovansko mitologijo, kot je v knjigi Trije dobri možje zapisal Damjan J. Ovsec. Legenda z daljnega ruskega severa, zibelke slovanske mitologije, pravi, da je dedek Mraz mrzli zimski brat vodnega Vodnjarja, ki se je naveličal mraza in se odločil potovati po svetu. 22. decembra, na zimski solsticij, je prišel v kraj Veliki Ustjug in priredil veliko pojedino za krajane. V zgodnjem ruskem krščanstvu se je podoba slovanskega zimskega moža povezala s podobo svetega Nikolaja. Toda v 19. stoletju se je emancipiral zahvaljujoč svoji spremljevalki, snežni vili Sneguročki, o kateri je gledališko igro napisal Aleksander Ostrovski, še bolj pa jo je v operi proslavil Rimski-Korsakov. Od tedaj je dedek Mraz s kučmo zapisan v rusko decembrsko tradicijo.
Tej se niso mogli upreti niti boljševiki, ki so ga sicer sprva razglasili za državnega sovražnika, a so kmalu sprevideli, da je ljudem imanentno praznovanje zimskega solsticija, tako da se je ded Moroz spremenil v revolucionarja in kot tak je ostal del ruske tradicije vse do danes. Še toliko bolj je priljubljen v sodobni Rusiji, ko je tako rekoč državno sponzorirani naravni konkurent zahodnjaškemu vsiljivcu Božičku. Leta 1998 so Veliko Ustjugo uradno razglasili za dom dedka Mraza, zgradili hotele in njegovo palačo, vse skupaj pa je z obiskom uradno zapečatil predsednik Vladimir Putin. Za nameček in v potrditev tega, da je dedek Mraz domača tradicija, pa ruska vlada izdatno organizira sprevode dobrega moža in njegove Snegoručke.
Do tradicije z dekretom
Kar je zelo blizu temu, kako je dedek Mraz postal del slovenske tradicije. Tudi tu je legenda, a tokrat o komunističnem dekretu. Namreč, po drugi svetovni vojni ni bilo zaželeno, da bi se v javnosti slavila miklavževanje in božič, čeprav je bil ta še do leta 1952 dela prost dan. Hitro so našli nov solsticijski praznik – slavljenje novoletne jelke. Prvič so ga organizirali leta 1948 na ljubljanskem Kongresnem trgu in v športni dvorni Tabor. Ker je bila prireditev lepo sprejeta, kot je v raziskavi o tej tematiki zapisala etnologinja Slovenskega etnografskega muzeja Nina Židov, se je jeseni prihodnjega leta sestal Izvršilni odbor Ljudske prosvete Slovenije in pripravil navodila za praznovanje novega leta, ki so poleg slavljenja partizanov vključevala tudi dedka Mraza.
Ta je moral obdariti vse otroke, pionirskim odredom pa podariti kolektivna darila. Za potrebe praznovanja so prevedli tudi gledališko igro Marine Šurinove Dedek Mraz, vse skupaj pa so organizirale članice AFŽ, kasneje pa je dedka Mraza pod svoje okrilje sprejela Zveza prijateljev mladine. Dedek Mraz je tako po dekretu prišel na slovenske ulice in razdeljeval tisoče kilogramov bombonov in klobas, ki pa so jih morali – tudi po dekretnem navodilu – nakupiti pred Miklavžem, ker jih je sicer v trgovinah zmanjkalo. Leta 1952 je bil prvi sprevod po Ljubljani, dedek Mraz na vozu pa je bil po časopisnih poročilih »star, spoštljiv slovenski očak s pipo v ustih«. Prvi ljubljanski dedek Mraz je bil igralec Jože Zakrajšek, slaven po svojem globokem glasu.
V kožuh ga je odel Maksim Gaspari
Dedka Mraza pa so malce prilagodili slovenskemu okolju, tudi zaradi informbirojskega spora s Sovjetsko zvezo. S polhovko na glavi je bil prvič objavljen na naslovnici Cicibana decembra 1949, naslikal pa ga je slikar Janez Vidic, a je imel dedek Mraz tedaj še ruski beli plašč. V kožuh ga je oblekel šele Maksim Gaspari, prav zato, da bi se ločil od ruskega originala, in njegov plašč še dodatno okrasil s slovenskimi ornamenti, na hrbet pa mu je zadegal slovenski koš. Leta 1952 je Republiški odbor Zveze prijateljev mladine, ki je izdal tri Gasparijeve razglednice, »uzakonil« to podobo dedka Mraza. Čeprav so ga njegovi nasprotniki imenovali rdeči Miklavž, je dedek Mraz v času socializma strumno korakal po ulicah, slavil na sejmiščih in parkih, recimo na Gospodarskem razstavišču in v Tivoliju, obdaroval otroke v kolektivih, pisali so mu pesmice, ki jih otroci pojejo še sedaj, in nasploh je postal simbol decembrskih praznikov.
Potem pa je prišla osamosvojitev in naenkrat mu je konkurenco začel delati v rdeče odeti Božiček. V deželah, kjer je petdeset let darila nosil dedek Mraz, so se konkurence lotili različno. Na Hrvaškem denimo so dedka Mraza malce lustrirali in ga spremenili v djeda Božićnjaka. Na Poljskem so ga nemudoma spremenili nazaj v svetega Nikolaja, tako kot je bila tradicija pred vojno. V Romuniji so ga pozabili in pograbili Božička. Pri nas pa… Pri nas pa so Miklavž, Božiček in dedek Mraz najboljši prijatelji, pajdaši, ki v oglasih diskontnih trgovin skupaj pijejo kuhano vino in si izmenjujejo nasvete o nakupovanju daril. Navidezna demokratična izbira, kateri od dobrih decembrskih mož bo otrokom prinesel darila, sicer povzroča tudi nelagodje in predvsem zmešnjavo. V vrtce denimo navadno pride dedek Mraz, za kar naj bi bilo krivo navodilo nekdanjega šolskega ministra Slavka Gabra.
A v duhu demokratične izbire in v izogib pritoževanja staršev v nekaterih vrtcih kolobarijo: enkrat Božiček, naslednje leto dedek Mraz. V podjetjih po podatkih profesionalnih ponudnikov decembrske zabave večinoma naročijo dedka Mraza, le vsak peti si zaželi Božička. V trgovskih središčih skoraj izključno stavijo na Božička, ker je za nakup pač na voljo več uvožene rdeče božičkaste robe. Predšolski otroci, ki so v decembru tako in tako zbombardirani z dogajanjem, pa nekako poenotijo podobo Božička in dedka Mraza in se zaradi dvojnosti, različnih imen in oblek ne obremenjujejo preveč. Na koncu sploh ni pomembno, ali je dobri mož rdeč po obleki ali izvoru, glavno, da prinese darila. In odžene zimsko temo.
