Včasih je bilo življenje res bolj preprosto. Izbira je bila majhna in prav veliko si nisi mogel izmišljevati. Danes pa… greš na čaj v bližnji lokal in ti natakarica našteje celo vrsto čajev. Eeee, dajte raje kozarec vode. Predolgo bi trajalo, da bi se potem odločil (po navadi napačno) za skodelico čaja. Pa čeprav bi se zelo prilegel.

In verjamete, da je v svetu avtomobilske pločevine podobno? Samo znamko Mini si vzemite za primer. Ko si nekoč rekel mini, je vsakdo točno vedel, kakšen avtomobil imate v mislih. Danes pa, tri- ali petvratni, krajši ali daljši, s streho ali brez nje, bencinski ali dizelski, ročni ali samodejni menjalnik – kdo bi še lahko razumel. A vseeno skušajmo naročiti to skodelico čaja. Kajti mini cooper SD v petvratni različici in s samodejnim menjalnikom je vse kaj drugega kot »napačna izbira«. Prepričani smo, da bi idejni oče praminija Alec Issigonis z veseljem spil ta čaj.

Petero vrat pomeni še več vsakdanje uporabnosti, posebej, ker to vozilo meri v dolžino vsega štiri metre, je pa zato dovolj škatlaste oblike, da v njegovem prtljažniku najde prostor osnovnih 278 litrov prtljage. In tudi na zadnjih sedežih prostora le ni tako malo, kot bi pri »običajnem« miniju pričakovali. Ne, to je avtomobil, s katerim si lahko čisto zlahka zamislite vsakdan na cesti, po obisku trgovine, na izletu.

Poleg tega ima ves čar, ki ga tudi sodobni miniji premorejo več kot dovolj. Zunanjost je prepoznavna, škatlasta, z ravno prav oblinami, markantnim nosom in velikimi »očmi«, torej sprednjima žarometoma. Na zadku je logično dvojna izpušna cev, nekaj lepotnih dodatkov pa tudi govori, da je to vsekakor malce bolj »potenten« petvratni mini.

Ta zgodba se nadaljuje tudi v notranjosti, kjer so obdržali vse oblikovne značilnosti znamke. Začenši z velikim osrednjim merilnikom, ki je kot nekakšna ura pri stari mami, istočasno pa dovolj nostalgičen in tudi futurističen. Da voznik le ne pogleduje preveč naokoli, so mu dali na volanski drog še en manjši merilnik za spremljanje najbolj nujnih podatkov, na primer za hitrost. Sedeža sta taka, kot morata biti v avtomobilu s športnimi geni, torej udobno-športna, voznika razveseljujejo zanimiva stikala, s katerimi se lahko igra na armaturni plošči in mu dajejo občutek, kot da sedi v letalu, ne v cestnem štirikolesniku. Ki pa je vseeno že na precej dobri poti do letala. A da ne bo pomote, trdno se drži ceste, tako opevani »karting« občutek za volanom ne izgine niti pri petvratni različici, k čemur pa veliko pripomore tudi motor. Znani dizelski štirivaljnik z dvema litroma delovne prostornine je več kot dobra rešitev, posebej, ker je njegovih 170 konjičev še kako dobro povezanih s samodejnim menjalnikom s šestimi prestavami, kar po eni strani pomeni preprosto upravljanje, po drugi pa prav nič ne okrni njegovih športnih značilnosti. In to ob porabi 5,8 lira goriva na 100 kilometrov, kar je še en adut tega radoživega prevoznega sredstva.

O opremi seveda ni treba veliko dodati. Ima vse, kar mora imeti, od udobja, klime, elektronskih pomagal, usnjenega športnega volana, že omenjenega menjalnika za dodatnih 1800 evrov in še bi lahko naštevali. Tradicija, začinjena s sodobnostjo, zanimivimi detajli, bogato zgodovino in še čim, pa ima tudi svojo ceno. 27.600 evrov ni malo za tolikšen avtomobil, ne glede na to, da ponuja veliko zabave. Cena testnega vozila pa je bila pošteno zasoljenih 41.129 evrov. No, tukaj bi se Alecu čaj vsaj malce zataknil v grlu. Hotel je dati prevozno sredstvo čim širšemu krogu ljudi, ustvaril je legendo, za katero pa znajo danes dobro zaračunati.