Nedavno, ki se nam davno zdi, smo želeli biti zahod. Zahod, ki je po televiziji gledal obleganje Sarajeva in granate, ki so padale na balkone in dvorišča. In na tržnice. Gledal je, kako lačni in žejni tekmujejo z naboji ostrostrelcev v teku do tovornjaka s humanitarno pomočjo. Zahod smo želeli biti, ki je lačnim in žejnim pošiljal carle bildte, modre čelade in resolucije Združenih narodov. In orožje. Ker se je zahodu vse še vedno zdelo prezapleteno. Preveč ver, preveč narodov, preveč vojsk. Preveč strani neba. Ta zahod smo želeli biti.
Zahod smo si želeli biti, ki je bil žalosten, ker so granatirali Dubrovnik in ker so zrušili stari mostarski most. Unesco je bil žalosten in je bil žalosten zahod in smo bili žalostni mi, ki smo želeli biti zahod.
Zahod smo želeli biti, ki se je umaknil iz Srebrenice. Zahod, ki je potrpežljivo čakal, da se tam zgodi, kar se je na vzhodu moralo zgoditi. Zahod smo želeli biti, ki je gledal genocid v neposrednem prenosu. In ki se mu je še vedno vse zdelo prezapleteno. Preveč ver, preveč narodov, preveč vojsk. Preveč strani neba. Preveč mrtvih za zahod.
Želeli smo biti zahod, ki je upal, da begunci z divjega vzhoda ne bodo bežali na zahod. Ko so prišli, je upal, da se bodo kmalu vrnili domov. Nazaj v svoje požgane, izropane hiše. Nazaj na svoja etnično prečiščena ozemlja. Nazaj med svoja množična grobišča. Želeli smo biti zahod, ki si je želel drugačnih beguncev. Brez posttravmatskih sindromov. Brez spominov. Želeli smo biti zahod, ki se je bal beguncev z vzhoda, ker so bili preveč vzhodni. Nedavno, ki se nam davno zdi.
Nedavno, ki se nam davno zdi, smo postali zahod. Zahod, ki je s priprtimi očmi opazoval, kako so na vzhodu eni sanjali svojo pomlad in so drugi nad njih poslali tanke. Zahod, ki ni ločeval med prvimi in drugimi. Postali smo zahod, ki se je obrnil stran, da ne bi videl, ko so tam dol začele goreti vasi in njihovi prebivalci. Zahod, ki ni videl, kako so ulico za ulico, trg za trgom, človeka za človekom ubili Homs. Zahod smo postali, ki ni ločeval med preganjalci in preganjanimi, med posiljevalci in posiljenimi, med ubijalci in ubitimi. Ker se je zahodu vse zdelo prezapleteno. Preveč ver, preveč narodov, preveč vojsk. Preveč strani neba. Ta zahod smo postali.
Nedavno, ki se nam davno zdi, smo postali zahod. Zahod, ki je prek družbenih omrežij štel mrtve in s pomočjo satelitov porušene hiše, bolnišnice, šole. Zahod, ki je skrbno pazil, da ne bi videl trupel na ulicah, dvoriščih in tržnicah Hule. Zahod smo postali, ki je na pogorišču kupoval nafto in prodajal orožje. Ker se je zahodu vse še vedno zdelo prezapleteno. Preveč ver, preveč narodov, preveč vojsk. Preveč strani neba. Ta zahod smo postali.
Zahod smo postali, ki je bil žalosten, ker so razdejali Palmiro. Unesco je bil žalosten in je bil žalosten zahod in smo bili žalostni mi, ki smo postali zahod.
Zahod smo postali, ki se je držal stran od Alepa. Zahod, ki je potrpežljivo čakal, da se tam zgodi, kar se je na vzhodu moralo zgoditi. Postali smo zahod, ki je odšteval dneve do padca mesta. Ker se je zahodu še vedno vse zdelo prezapleteno. Preveč ver, preveč narodov, preveč vojsk. Preveč strani neba. Preveč mrtvih za zahod.
Postali smo zahod, ki je upal, da begunci z divjega vzhoda ne bodo bežali na zahod. Ko so prišli, je upal, da se bodo kmalu vrnili domov. Nazaj v svoje požgane, izropane hiše. Nazaj na svoja etnično prečiščena ozemlja. Nazaj med svoja množična grobišča. Postali smo zahod, ki si je želel drugačnih beguncev. Brez posttravmatskih sindromov. Brez spominov. In predvsem brez vere. Postali smo zahod, ki se je bal beguncev, ker so bili preveč vzhodni. Nedavno, ki se nam davno zdi.
In jaz sem postal zahodnjak, ne da bi si to želel biti. Zahodnjak, ki potrpežljivo čaka, da bo vojne na vzhodu konec in bo lahko mrtve, ranjene in pregnane prepustil zgodovinarjem. Zahodnjak, ki čaka, da razglasijo zmagovalce in jim podelijo koncesije za obnovo neobnovljivega.
Zahodnjak sem postal, ki bi rad spet živel svoje zahodno življenje brez slabe vesti. Zahodnjak, ki bi rad le živel v večnem miru, bil večno zahodno od vzhoda. Ker bo na vzhodu vedno vse prezapleteno. Preveč ver, preveč narodov, preveč vojsk. Preveč strani neba.
