Odgovorni so politiki, in ne državljani
Najprej, nehajmo biti vazal Bruslja in pogumno prevzemimo stvari v svoje roke. Ne le zaradi ponosa, pač pa tudi zato, ker Bruselj še vedno tudi na gospodarskem področju hodi po napačni poti, nam pa ni treba.
Primer bančne luknje je s tega vidika šolski. Prava zgodba o njej je namreč taka: popolnoma razpadli svetovni denarni sistem, v katerem so finančne hiše same ustvarjale denar brez vseh podlag, je ustvaril velik presežek denarnega povpraševanja, ki se je iz ZDA in še iz katerega drugega dela razvitega sveta prelil skoraj po vsem svetu in zlasti v Evropo. Evropska komisija in centralna banka se nista odzvali, ker sta menili, da se jima ni treba. Tudi banke v Sloveniji so tako bile soočene z gromozansko ponudbo denarja, ki so ga morale plasirati naprej v gospodarstvo. Tu pa se je ugotovilo, da za ta denar na trgu ni dovolj blaga in da dolarji in evri zadaj nimajo blaga, ki bi ga lahko kupili z njimi. Edina pot, s katero so se posamezne države lahko ubranile tej povodnji denarja, je bila skrajno restriktivna davčna politika, saj je samo ta lahko presežek kupne moči izčrpala iz gospodarstva in prebivalstva. Pri nas pa smo uživali v deficitu državnega proračuna, nekaterih največjih državnih investicijah in vsaj malo tudi v »razvratu« javnega sektorja. Za vse to so odgovorne predkrizne vlade, in ne bančniki. Za to bi morali prvi odgovarjati politiki, ki so v Sloveniji vodili tako davčno politiko.
Zavedanje vseh v družbi, da so za zadnjo krizo v Sloveniji, ki je dobila pri nas celo okrepljeno obliko, krivi politiki, je pomembno, ker iz tega sledi sklep, da morajo ti prevzeti odgovornost tudi za sedanjo in jutrišnjo gospodarsko politiko. Zato je treba že danes zelo glasno povedati, da je gospodarska politika, ki je privedla do krize leta 2008, danes med politiki – še zlasti evropskimi – še vedno živa in edina. In da je napačna, kot je bila pred krizo, paradoksalno kaže prav odgovor na vprašanje, zakaj je mogoče, da so se, čeprav sedanja vlada v zadnjih dveh letih ni naredila nobene resne poteze, gospodarske razmere popravile. Odgovor je zelo preprost. Tam, kjer vlade ni bilo, tak primer je tudi Španije, ali pa vlada ni bila sposobna narediti nič dramatičnega, preprosto ni bilo mogoče uveljaviti politike, ki sta jo vseskozi zapovedovali evropska komisija in Evropska centralna banka.
Kljub vsemu evropskemu fiasku in uspehu ZDA z drugačno gospodarsko politiko evropska gospodarska oblast namreč še vedno vztraja pri politiki zategovanja pasu. Ta pa ima enake teoretske podlage kot politika, ki je privedla do pregrevanja svetovnega in še posebej slovenskega gospodarstva pred krizo 2008. Če bi vlade to politiko v resnici uresničevale, kot si predstavlja Bruselj, bi imeli še vedno krizo. Tudi v Sloveniji. Škoda, da je sedanja vlada ob tem delala toliko nepotrebnega hrupa.
Sedanja rast koristi državljanom
Danes slovensko gospodarstvo raste za okoli 2,6 odstotka na leto. Ključen za to je izvoz. Tega je po velikosti za skoraj 80 odstotkov BDP, a je njegova rast le dobre 4 odstotke, kar ni niti polovica rasti izvoza iz sicer kriznih let 2010 in 2011. Kakršnakoli kriza v svetu, še kakšne nepremišljene gospodarske sankcije, pri katerih so namišljeni ideološki predsodki pomembnejši od standarda volilcev, in naravne nesreče ga lahko toliko zaustavijo, da ne bo več gnal slovenskega gospodarstva. V javnosti pogosto vidimo optimizem tudi v povezavi z domačo porabo gospodinjstev, ki zajema okoli 56 odstotkov BDP. Ta konj je velik, a zelo plašen, predvsem pa ga hranijo vsi drugi vlečni konji. Pravimo, da je endogen. Kot kažejo izkušnje iz zadnjih let v Sloveniji, ga že kakšen nespameten politik s svojimi izjavami lahko zaustavi.
Brez rasti izvoza, investicij in državne potrošnje pa zanj preprosto ne bo hrane v obliki večje zaposlenosti, višjih plač in optimizma za domačimi mizami. V tem trenutku so gospodinjstva malo zadolžena in se lahko zadolžujejo po evropsko primerljivih obrestnih merah, a porabijo denar za avtomobile, kredite in za nakupe stanovanj.
Potem pa so tu nesrečne investicije, ki zajemajo okoli 20 odstotkov BDP. Ta sicer bistveno šibkejši konj pa rast pri nas zavira. Pričakovanja v slovenskih podjetjih so očitno še vedno šibka, številna podjetja se še vedno razdolžujejo, stečaji se še kar vrstijo, obrestne mere so pri nas še vedno za podjetja bistveno višje kot v tujini in obstoječe zmogljivosti še vedno niso izkoriščene, zato investicij ni. Podatki o zaposlovanju kažejo, da tudi gospodinjstva bolj povprašujejo po storitvah, ki ne zahtevajo investicij in pri katerih ni problema polne zaposlenosti zmogljivosti. Poleg tega skoraj trimilijardni presežek na tekočem računu plačilne bilance kaže, da toliko več proizvedemo kot potrošimo. Toliko tudi več privarčujemo kot investiramo, kar radikalno ustavlja domače povpraševanje in gospodarsko rast, denar pa – trenutno očitno predvsem prek Banke Slovenije – teče v tujino v rekah, in ne le v potokih. Celo država se razdolžuje. Tuje banke in finančne hiše pa nas morajo oboževati. V investicijah se kažejo vse napake reševanja bank in nespametnih rešitev v obliki dutb in podobnega.
V takih razmerah je državna potrošnja odločilen regulator gospodarske rasti in zaposlovanja. To je konj, ki je po velikosti enak investicijam, a je od leta 2015 ob deficitih državnega proračuna prek milijarde evrov začel vleči v pozitivno smer. Vsaka napačna poteza bi bila lahko za Slovenijo usodna. Po eni strani je državna poraba premajhna, da bi lahko bistveno pospešila gospodarsko rast. Zato bi ji bilo nespametno pretirano sprostiti uzde, češ, austerity ali politika zategovanja pasu je mrtva, živel državni razvrat. S tem bi premalo pospešili gospodarsko rast, da bi rast proračunskih prihodkov preprečila morebiten kritičen skok deficita in zadolževanja državnega proračuna. Toda hkrati se moramo zavedati, da ortodoksen austerity ne živi več niti v ekonomski literaturi niti v slovenski praksi. Čas tako imenovanega fine tuning je tu.
Tudi s tega vidika se pokaže, da je zlato fiskalno pravilo pravzaprav past, ki Slovenijo ropa mogoče najpomembnejšega orodja za zaščito našega gospodarstva in gospodinjstev. Ko bomo znova odšli na volišča, bi se morali spomniti tega opozorila. Državljani Slovenije bodo imeli več dela in višje dohodke, če nam bo uspelo prekiniti posledice napačnih rešitev na področju sanacije bank, ki danes zavirajo investicije, in če bo država znala uravnavati svoje povpraševanje tako, da bomo imeli vzdržno rast. Delovnih mest namreč ne ustvarja ministrstvo za delo, lahko pa jih prava politika državnega proračuna.
Zato je treba paziti, kako vlada gospodari s svojo blagajno. Kot je videti, še vedno velja, da želi slovenska vlada zmanjšati deficit državnega proračuna z 1,25 milijarde evrov v letu 2015 na manj kot 700 milijonov evrov v letu 2017. Če ohranimo obseg proračunskih odhodkov, je to mogoče doseči pri gospodarski rasti med 2 in 3 odstotki kar z naraščanjem proračunskih prihodkov, ki nastanejo zaradi gospodarske rasti. Izkušnje zadnjega leta kažejo, da to prinese dobre pol milijarde evrov v državni proračun, kolikor je tudi razlika med zadnjim uradnim deficitom in ciljnim deficitom državnega proračuna. V nasprotju s splošnim prepričanjem takšno zapiranje deficita v državnem proračunu ni makroekonomsko nevtralno, saj zmanjšuje efektivno povpraševanje in s tem tudi gospodarsko rast. Da do tega ne bi prišlo, bi namreč s povečevanjem gospodarske rasti moralo priti do zniževanja davčnih stopenj in do stabilizacije ne le odhodkov državnega proračuna, pač pa tudi proračunskih prihodkov.
Dogovor s Fidesom in sindikati javnega sektorja seveda v ta načrt vnaša precej nemira. Država ima tri možnosti. Zdaj vsaj uradno vidi vire sredstev za uresničitev teh dogovorov v prerazdelitvi sredstev znotraj proračuna in širše javne porabe, čeprav ne pove, katere odhodke naj bi zmanjšala v sedanjih načrtih javnofinančnih odhodkov. Makroekonomsko take prerazdelitve nimajo opaznih vplivov na gospodarsko rast, četudi gredo na račun investicij, kar moti predstavnike gospodarstva. Vendar vsaka državna poraba rojeva med gospodarstvom in prebivalstvom dohodke, iz katerih lahko podjetja ali gospodinjstva investirajo, če seveda menijo, da je to smiselno.
Druga možnost za financiranje povečanih odhodkov javne porabe je v manjšem zmanjševanju proračunskega deficita. Če bi deficit iz leta 2015 ohranili na isti ravni, bi bili makroekonomski učinki precejšnji. Toda zlato fiskalno pravilo bi tedaj morali poslati k vragu. Bi se pa dolg državnega proračuna zmanjševal. Zadnja kriza je privedla do popolnoma napačne stigmatizacije zadolževanja. V bistvu pa gre za navadno varčevanje, pri katerem pač kredit omogoča uživanje koristi od nakupljenega s kreditom takoj od začetka varčevanja, obresti pa so cena za to prehitevanje z uživanjem koristi. Brez zadolževanja ni hitre rasti.
Tretja možnost pa je, da za povečano javno porabo povečamo tudi davčne prihodke, in sicer vsaj vzporedno s povečanimi davčnimi odhodki. V tem primeru bi lahko država zmanjševala deficit državnega proračuna in hkrati povečevala davčne odhodke za potrebe javnega sektorja. Vlada bi take razmere ustvarila, če bi uvedla poseben davek za zdravstvo ali če bi uvedla nepremičninske davke. Višje davčne stopnje bi seveda naletele na silovit protest gospodarstva, čeprav se moramo zavedati, da le-te pogosto ne obremenjujejo podjetij, pač pa lastnike. Podjetja so namreč stroškovno bolj obremenjena zgolj, če podražimo cene produkcijskih dejavnikov: delovne sile ali kapitala. Če za zdravstvo povečamo prispevke ali tudi druge davke, ki se obračunavajo na podlagi cen delovne sile ali kapitala, povečamo cene dejavnikov in podjetja naredimo dražja ter manj konkurenčna. Če pa povečamo zavarovalne premije za zdravstvo, prav tako pridobimo dodatni denar za zdravstvo, a bolj obremenimo gospodinjstva in ne vplivamo na stroške v podjetjih ter jih ne delamo manj konkurenčnih. To je ena od ključnih iztočnic za zdravstveno reformo, ki jo uspešna vlada mora narediti. Delovna mesta lahko naredimo tudi v zdravstvu, ne da bi ogrožali delovna mesta v podjetjih. In to velja tudi za šolstvo, komunalo in še kaj v javnem sektorju.
Enakost za gospodarsko rast in konec za revščino
Nekaj je hudo narobe, če minister za javno upravo prevzame pozicijo vlade v odnosu do javnega sektorja in teden za tednom sproža sindikalne upore, namesto da bi bil minister za javno upravo. Pri tem vsi spori izvirajo iz njegove izjave, da »je vlada prišla do meje, ki je ne more prestopiti; še se bomo pogajali in našli rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani«. Z makroekonomskega stališča pa sploh ne gre za to, da se pogajamo, pač pa da najdemo pravo strategijo razvoja javnega sektorja, ki v resnici koristi ljudem, ki je v skladu z našimi preferencami, ki smo jo pripravljeni plačati, ki vodi do rasti in zaposlovanja ter ni le izraz moči prevzetne oblasti.
Nedavna razprava o financiranju šolskih kosil je pokazala, da niti levica niti desnica ne razumeta javnega sektorja. V javnem sektorju namreč velja načelo enakosti, in ne enakopravnosti. Ko vpeljemo šolska kosila, jih moramo zagotoviti vsem otrokom. Tako revnim kot bogatim. Ne vpeljujemo brezplačnega kosila zato, da bi otroci iz revnih družin lahko jedli. Vpeljujemo ga zato, da otroci na splošno v šoli ne bi bili lačni – ne otroci revnih ne otroci bogatih. Če se ne ravnamo po teh načelih, uvajamo stigmatizacijo revščine, ki je skoraj hujša od revščine same. Če je mogoče, zato zagotovimo vsem šolajočim se brezplačen prevoz v šolo, šolsko uniformo, brezplačne učbenike, pripomočke, šolske izlete in podobno. To je enakost kot temelji razlog za obstoj javnega sektorja. Velja tudi za zdravstvo. Ima pa ta »če je mogoče« mejo, ker bomo splošno enakost dočakali baje šele v komunizmu. Zato je zdravstvena reforma, ki naj bi zagotovila enakost za vse zdravstvene dobrine, vnaprej zmazek. Zagotovi jo lahko le do neke meje in to je druga iztočnica zdravstvene reforme za ljudi.
Čisto druga stvar je financiranje javnega sektorja. Tu plačujejo bogati več in revni manj, sicer javni sektor sploh ni smiseln. Tudi če družina ne more plačati nič, otrok s tem ne sme izgubiti brezplačnega kosila, knjige, prevoza, prebivalci pa obljubljenih zdravstvenih dobrin. Žal niti v Evropi niti v Sloveniji še nismo prišli do stopnje, ko bi dali v Nemčiji in Grčiji ter Sloveniji enak znesek denarja na prebivalca za šolstvo, zdravstvo, infrastrukturo, varnost, in sicer iz skupne blagajne. Mogoče bomo ta cilj še najprej dosegli pri vojaških izdatkih, kar je seveda tragikomično. A poskusimo razumeti: to, kar bomo več dali za javni sektor, nam bo v gospodinjstvih sprostilo tisto, kar bo dalo v zasebnem sektorju nova delovna mesta. Z odpravljanjem neenakosti spodbujamo gospodarsko rast in zaposlovanje.
Toda neenakost še ni revščina, čeprav je slednja tudi neenakost. In Slovenija bi lahko revščino odpravila v nekaj mesecih. Za revne zaposlene so zdravilo minimalne plače. Večina ekonomistov se strinja, da te odpravljajo revščino in da nimajo značilnega (negativnega) vpliva na gospodarstvo. Pokojnine morajo imeti spodnjo mejo. To ne izniči »stimulativnega učinka« plačevanja za pokojnine, saj so pokojnine tipičen solidarnostni, in ne ekonomski dohodek. Brezposelni, nezmožni za delo, bolni in drugače izgubljeni v življenju pa potrebujejo pomoč države, denarno in drugo. Zagotovo pa jih ne moremo prepustiti humanitarnim organizacijam. Te so vsaj na tem področju predvsem izraz nedelujoče države in totalne odsotnosti strategije javnega sektorja. In odprava revščine nam zagotovo ne bi razsula državnega proračuna, v gospodarstvo pa bi vnesla še nekaj dodatnega optimizma.
Državne investicije za državljane, in ne za profit
Tudi financiranje drugega tira je vprašanje javnega sektorja in skoraj šolsko kaže napačno razumevanje tega, kdaj naj bi porabljali denar iz državnega proračuna in kaj je javni sektor. Najprej, kadar gre za infrastrukturo, ki je povezana z zemljo, nikoli ne dovoljujmo lastnine tujcev, pač pa mora ta ostati v lasti države. Take infrastrukture namreč ni mogoče ločiti od zemlje, tiste, na kateri živimo Slovenci in za katero smo v zgodovini dali tudi kakšno kapljo krvi. Prodaja letališča na Brniku tujemu na pol državnemu podjetju je s tega vidika najlepši primer in je posledica odločitev ljudi, ki niso bili sposobni treznega premisleka. Madžari med lastniki drugega tira so isto kot Nemci. Večji posli s Kitajci v Luki Koper bodo šli v profite Madžarov, naše morje pa bo bolj onesnaženo. Za take infrastrukturne investicije imamo torej državni proračun.
Prav tako so problematična javno-zasebna partnerstva. Ta so primerna le za donosne projekte, saj mora sicer država zasebnim investitorjem z davkoplačevalskim denarjem zagotoviti tudi profitne ali celo monopolne dohodke. Pa tudi pri donosnih projektih uporabimo javno-zasebna partnerstva le, če nimamo dovolj lastnega finančnega vira. Ker ima Dars profit, bi tako morala vlada v tako imenovani »bot« obliki graditi ceste, ne pa drugi tir, ki ne bo nikoli donosen ne z zasebnega ne z družbenega vidika. Nedonosnost zahteva proračunski denar, saj je politika tudi edina, ki lahko ugotovi, ali je nedonosen projekt kljub temu sprejemljiv za državljane. Za to so dobri tudi referendumi.
Ti primeri seveda tudi pokažejo, kaj ne spada pod krilo državnega proračuna. Denar za slabe banke in SDH je odveč, to so ostanki naših napak iz preteklosti, ki jih ne potrebujemo več. Terjatve, ki se unovčujejo prek prodaje premoženja, prenesimo nazaj na banke v njihove slabe banke, terjatve v podjetjih, še posebej tistih, ki ne potrebujejo sanacij, pa prenesimo, ne da bi karkoli kupovali, na SDH, če ga že imamo, saj je država te terjatve že zdavnaj plačala, SDH pa je državen. In v nadzorni svet SDH imenujmo ministre za gospodarstvo, finance in infrastrukturo, ker so oni v vladi, da bi bili odgovorni. Včasih pa je bolje, da vlada ne naredi nič. Po tej poti bodo prišli tudi tuji investitorji.
Vedeti moramo, da slovenski delavec 52 odstotkov delovnega časa dela za profite in ima zgolj 76 odstotkov povprečne evrske plače, profitne stopnje pa so za 3 odstotke nad evrskim povprečjem, kar je dovolj za sveže tuje investicije, če jih le ne oviramo preveč. Prepričan sem, da bi bolj samozavestna in manj kolerična gospodarska politika, makroekonomska politika, ki bi ohranila sedanjo gospodarsko rast, odprava revščine in razvoj javnega sektorja na pravi način za večjo enakost, zdravstvena reforma, ki ne bi le obljubljala, ampak tudi kaj dala, odprava odsluženih organizacij iz preteklih napak, še kakšna tuja tovarna na naših tleh in ena proga ter nekaj cest po hitrem postopku bili dovolj za volilce po vsej Evropi!
