V bolj normalnih časih bi rekli, da je bilo leto revolucionarno. Vsi, ki so kaj velikega napovedovali, so se zmotili.

Leto v petih stavkih. Vzhodna Evropa se je zaradi beguncev sprla z evropsko komisijo, zaprla svoja vrata in na makedonsko-grški meji postavila zid iz bodeče žice. Britanci so na referendumu glasovali proti migrantom in zato za odcepitev od Evrope ter okrepili val protievropskih populističnih politik na kontinentu. Amerika je s svojimi zavezniki začela potiskati kalifat iz Iraka, Rusija s svojimi zavezniki upornike iz Alepa. Američani so izvolili Donalda Trumpa in njegov veliki zid. V Evropi je priljubljeno teroristično orožje postal tovornjak.

Od začetka do konca leta so naš svet vrteli tujci. Hkrati so bili predstavljeni kot begunci iz vojne, ekonomski migranti, ki se nelegalno tihotapijo čez meje, teroristi, glavni razlog za brexit, pretveza za oživitev evropskih šovinizmov, ksenofobij in nacionalizmov. Evropejci so tujce vzeli kot glavni razlog za obnovitev schengenskih meja in tudi drug v drugem začeli vedno bolj videti le še tujce, ne pa prebivalce skupnega kontinenta.

Med Konstantinoplom in Dunajem

V svojih političnih vrhovih sta Evropa in Amerika dobili nov obraz. Diplomatska uglajenost in leporečje sta se začela umikati pred vedno bolj neposredno grobostjo. V najbolj pompoznih zgradbah demokracije so domovinsko pravico dobili rasizem, šovinizem in psovanje. Razcveteli so se na Madžarskem, Slovaškem in Poljskem, pa tudi v Avstriji, Veliki Britaniji in Franciji. Tudi drugod je politična govorica z velikim olajšanjem izskočila iz okvirjev politične korektnosti in prevzela približnost komuniciranja na družbenih omrežjih. Čas si je nadel naziv obdobje poresnice. Dejstva veljajo manj kot radikalno izražena mnenja. Igra prestolov velja za dober primer sodobne politične zgodovine, časopisi pa za beletristiko, ki objavlja izmišljene zgodbe. Na koncu leta je tudi Nemčija ponovno odkrila atraktivnost populistične politike, Amerika pa je z Donaldom Trumpom zasenčila vse druge države in odprla zapornice za poplavo politične vulgarnosti. Vse zavore so popustile. Obrobje politike, kjer so prostor nadzorovali radikalci, se je preselilo v središče. Trend je imel veliko pojavnih oblik, vendar se je enoglasno razcvetel ob vprašanju beguncev, ki so bili marginalna tema, dokler niso začeli množično prestopati evropskih meja.

Begunci, ki so se pojavili kot fenomen v prejšnjem letu, so se v tem letu z zapiranjem meja in napovedmi prekinitve diplomatskih stikov z institucijami Evropske unije pokazali kot vir inspiracije za nacionalistično politiko v tako različnih državah, kot so Madžarska, Francija, Italija in Velika Britanija. Velika Britanija je v brezskrbnem zamahu referendumskega veselja zavrnila Evropsko unijo in jo odpisala kot projekt prejšnjega stoletja. Na stran je bila potisnjena ideja neizogibne raznovrstnosti ras, narodov in religij, ki je glavna značilnost modernih družb. Tujci, ki nenadzorovano prihajajo čez meje, so postali osrednja os odločanja Britancev glede tega, ali naj ostanejo v Evropski uniji ali ne. V vzhodni Evropi so na njih oblikovali svojo politiko razočaranja nad Evropsko unijo. Medtem ko so Poljaki in drugi prebivalci vzhodne Evrope Sirce, Iračane in Afganistance razglasili za tujce, ki jih nočejo videti v svojih državah, so Britanci Poljake in druge Vzhodnoevropejce razglasili za tujce in glasovali za izstop iz Unije, iz katere so prišli brez vizumov.

Tujci so bili osrednji steber ameriške predvolilne kampanje in zmage Donalda Trumpa. Brezpravni ljudje, ki bežijo pred vojnami, propadlimi državami, razdejanimi ekonomijami in globalnim segrevanjem ozračja, so se izkazali kot idealno orodje za proizvajanje spektakularnih učinkov.

Skupnega odgovora na vprašanje zatočišča Evropska unija ni znala dati, vsaka posamezna država je našla svojega. Nekateri so bili zares izvirni. V prvih treh mesecih leta je balkanska pot dobila podoben status, kot ga je imela med križarskimi vojnami v smeri Konstantinopla, med turškim pohodom v Evropo pa v drugi smeri proti Dunaju. Postala je nekaj, kar je treba zajeziti z visokim zidom. Tam čez se je valila grožnja in razvnemala domišljijo. Na tej poti so se zgodili premiki, ki so določili sodobno zgodovino Evrope. Kdo bi si bil mislil. Tudi po tem, ko je Evropska unija marca sklenila s Turčijo dogovor o prekinitvi migracijskih poti čez Egejsko morje v Grčijo in se je število beguncev dramatično zmanjšalo, je strah pred tujci obvladoval politični prostor.

Tudi v državah, v katerih niso sprejeli nobenega pribežnika brez domovine, so begunci določili politični ton. Vojna v Siriji, od koder je večina prišla, je po šestih letih zavzela mesto na robu preokupacij. Ko pa so begunci posledice vojne prinesli na evropske meje, se je kontinent začel obnašati, kot da ima opravka s sovražno vojsko, ki je prišla naravnost s fronte. Zgodovina se je dogajala na zakotnih železniških postajah, na mejah, kjer ni bilo mejnih prehodov, na poljskih poteh in na parkiriščih bencinskih črpalk ob avtocestah. Ideologija nove Evrope se je priplazila po tleh. Velike politike nacionalnih držav in Evropske unije so vsa svoja sodobna protislovja in obremenjenost z zgodovino kazale v odmaknjenih krajih, skozi katere so šle tihe množice ljudi.

Eden za vse

Včasih je en prizor povedal zgodbo vseh drugih. Začelo se je novo leto – leto 2016. Bil je dan kot vsi drugi. V Preševu ne meji med Srbijo in Makedonijo se je Evropa srečala s svetom in zagledala samo sebe. Na robu mesteca z albanskim prebivalstvom je predmestje Miratovac. Bolj vas z ozkimi cestami, nizkimi ograjenimi hišami in džamijo z minaretom, ki ga je tik pod vrhom osvetljeval venec zelenih žarnic. Pod vasjo se je blatna cesta vijugala proti Tabanovcem na makedonski strani meje. Pod klancem sta ob šotoru stala dva tanka srbske vojske, levo od njiju pa beli šotori zbirnega centra za begunce.

Rahlo je pršelo. Zemlja v južni Srbiji je težka in se v kepah lepi na čevlje. Od zbirnega centra je bila proti makedonski meji v blatu izhojena pot, ki jo je naredilo pol milijona nog, namenjenih čez Slovenijo v Nemčijo. Kakšen kilometer dolga kolona ljudi je peš hodila čez mejo, čeprav sta v neposredni bližini avtocesta, ki pelje v Solun, in mednarodna železniška proga, ki v drugi smeri pelje naravnost v Berlin.

»Prihajajo,« je zaklical srbski pravnik, ki je delal za dansko humanitarno organizacijo. »Pripravite se.« Nad žepom na prsih je imel napis Danish Refugee Council.

»Ali nam bodo denar pobrali kar tukaj ali kasneje?« je vprašala gospa srednjih let, ki je pribežala iz Sirije. Danski parlament je en dan prej sprejel sklep, da bodo beguncem, ki pridejo v njihovo državo, zasegli vse premoženje, ki je vredno več kot 1500 evrov.

Odločitev je izzvenela nenavadno za državo, ki velja za trdnjavo tolerantne in pametne politike, ki radodarno sprejema tujce in jim daje zatočišče. Vendar je danska kraljica Margareta II. nekoliko kasneje na kratko ugotovila, da Danska »ni multikulturna država«. Ali ni danska tista liberalna država, v katero se zatečejo vsi brezdomci sveta? Časi so se spremenili.

»Verjamem, da smo zaradi evforije nad Evropo mnogi med nami pozabili, da je Evropa konglomerat različnih entitet in držav,« je rekla kraljica. »Vendar, če ne ljubite svoje entitete, če ne poznate svojih korenin in nimate odnosa do njih, boste imeli probleme s preostalo Evropo. Drevo brez korenin se bo podrlo, medtem ko drevo s koreninami s časom postane del gozda. Mislim, da je veliko ljudi pozabilo, kaj so njihove korenine. To je ena od prednosti kraljevin. Vladar zagotavlja identiteto čez več generacij, je del korenin in države, v kateri si se rodil.«

Zvenela je, kot da bi želela reči, da je monarhija trdnejša oblika organizacije družbe od republike.

Evforijo nad Evropsko unijo, ki jo je kraljica postavila v preteklost, je zamenjala nova beseda v evropskem političnem slovarju. Suverenizem. Ideja, da je Evropa zgolj skupina suverenih držav, ki ne smejo dovoliti, da jim evropske institucije solijo pamet. Najbolj očiten spor je nastal pri vprašanju prerazporeditve tujcev. Že na začetku leta 2016 sta solidarnost in sočustvovanje z begunci iz leta 2015 minila. Leto 2016 je bilo leto zavračanja, zapiranja meja, velike jeze in politične mobilizacije, ki je preoblikovala podobo Evrope.

Ni zagrabila samo javnega mnenja. Vstopila je v zakonodajo in oblikovala izide referendumov. Humanitaren pristop do človeške nesreče je zamenjalo varnostno načelo obrambe suverenih držav. Najlepše ga je v intervjuju za Objektiv pojasnil madžarski zunanji minister Péter Szijjártó. »Mi zdaj razumemo, da mora biti varnost najpomembnejše in prvo vprašanje v Evropi. Pred petimi leti je bilo drugače, zdaj pa je varnost na prvem mestu. Ob grožnjah s terorističnimi napadi, migracijah, zločinih, ki jih povzročajo migranti, in nestabilnem položaju v naši soseščini je treba misliti predvsem na varnost. Če pomislite na Bližnji vzhod in severno Afriko, na zamrznjene konflikte na vzhodu, je položaj še kar jasen. Obkroženi smo z nestabilnostjo.«

Presenetljivo, odgovor ni bila skupna evropska migracijska politika, prerazporeditev bremena med vse članice ali razvijanje evropske ideje. Odgovor so bili vztrajanje, da so zunanje evropske meje zaprte, ponovna vzpostavitev notranjih meja in sprenevedanje, da je vprašanje s tem rešeno.

Vendar te novice na začetku leta do Miratovca še niso prišle. Begunci so tam hoteli v Evropo, v njenem središču pa je bila Nemčija. »Ne, ne,« je razburjeno rekel pravnik danskega begunskega sveta, ko je slišal sirsko gospo, da jo skrbi za njeno premoženje na Danskem. »To je zbirni center,« je pokazal na bele šotore za njegovim hrbtom. Kakim osemsto Sircem, nekaj sto Afganistancem in Iračanom je povedal, da tam lahko dobijo zdravniško oskrbo, če jo potrebujejo. »Zgoraj v mestu pa so avtobusi, ki vas bodo odpeljali na mejo s Hrvaško in od tam proti Nemčiji.«

Zbirni center je imel že na vhodu dostop do brezžičnega interneta. Ljudje so iz žepov potegnili telefone in preverili stanje na svojih družbenih omrežjih. Prizor je bil sicer videti srednjeveški, vendar se je vse dogajalo v 21. stoletju. Na telefonu se je zaslišal glas BBC iz Londona. Varšavski dopisnik je poročal o obisku poljskega predsednika Andrzeja Dude v nacističnem koncentracijskem taborišču Auschwitz na južnem Poljskem. »Kaj se bo zgodilo, če bo mednarodna zakonodaja kršena in se države ne bodo pravočasno odzvale?« se je spraševal. »Auschwitz je večno opozorilo,« si je odgovoril. Bil je 27. januar, dan spomina na holokavst. V nadaljevanju so govorili o trenutnem stanju kampanje za odcepitev Velike Britanije od Evrope in napredovanju Donalda Trumpa proti Beli hiši.

Vendar so bili begunci najbolj značilna podoba leta. Razlogi za njihov pobeg v resnici niso zanimali nikogar. Zgodovinske okoliščine, v katerih so se oblikovali, so postale nepomembne. Identiteta nejasna.

Njihova podoba je prevladala nad vsem drugim. Slovenski fotograf Matic Zorman je v Preševu posnel fotografijo begunske deklice, ki se je skrivala za plastično pelerino. Zanjo je dobil najvišjo nagrado svojega poklica World Press Photo. Kraji na balkanski poti so v svetovni fotografiji postali enako zgovorni kot najbolj dramatični kraji na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Pa ne gre za to, da tam ne bi bilo drame. Za fotografijo rudarja v rudniku zlata v Burkina Fasu je drugo nagrado dobil Matjaž Krivic. Vendar so čez vse leto slovenski fotografi za podobe beguncev v Evropi pobirali najvišje svetovne nagrade. Srdjan Živulović je dobil Pulitzerjevo nagrado za fotografijo kolone beguncev v Rigoncih. Jaka Gasar in Bojan Velikonja sta v Perpignanu dobila nagrado visa d'or za dnevni tisk s fotografijami beguncev. Matej Povše je prišel v National Geographic Magazine. To je bila grafično najbolj zgovorna zgodba celotnega leta.

Iz resničnega sveta v virtualnost

Evropski kontinent je dobil enako sivo podobo, kot jo ob velikih katastrofah dobijo tudi drugi kontinenti. Množice ljudi, ki so hodile čez mejo, je bilo lahko razumeti, lahko se je bilo identificirati z njimi, lahko jih je bilo zavrniti. Neverjetno lahko jih je bilo zaustaviti. Pod vodstvom Avstrije, Madžarske in Slovenije so države na balkanskem koridorju na meji med Grčijo in Makedonijo dvignile trojno ograjo iz bodeče žice in nikogar več niso spustile naprej. Begunske krize je bilo čez noč konec. Vsi begunci so ostali v Grčiji, ki ji nekako niso več priznali statusa evropske države s schengensko mejo. Skupaj s Turčijo je postala veliko taborišče za ljudi, ki so preostalim Evropejcem izginili izpred oči.

Fotografije beguncev so dobile novo vlogo. Pojavile so se na plakatih, ki so v Veliki Britaniji volilce pozivali, naj na referendumu glasujejo za izstop iz Evropske unije. Razlogi za nezadovoljstvo z Unijo so bili predvsem pri Angležih raznovrstni in kompleksni. Referendum za izstop je bil v mnogočem tudi zavrnitev politike predsednika vlade Davida Camerona in izraz stiske industrijskega proletariata, ki se je pod pritiskom globaliziranih trgov znašel v brezizhodnem položaju. Vendar je podoba kolone, ki pri Rigoncah prebija meje, preglasila vse druge.

Ob njej so se nizale podobe ruske ofenzive na vzhodne četrti Alepa v Siriji in ameriške operacije za ponovno zavzetje Mosula v Iraku. Begunci so prišli iz krajev, kjer so Združene države Amerike in Ruska federacija manevrirale s svojimi letalskimi silami, kopensko vojsko in mornarico. Rusi so širili svoje vplivno območje z zahoda Sirije proti vzhodu, Američani pa iz Iraka proti vzhodni Siriji. Prišli so nevarno skupaj. Edino, kar jih loči, je vedno bolj skrčeno ozemlje kalifata Abu Bakra Al Bagdadija, ki se z resničnega zemljevida Bližnjega vzhoda seli v virtualni svet. Skoraj vse evropske države sodelujejo v manjši svetovni vojni. Mesta so se konec leta drobila v prah, iz njih so bežali resnični ljudje, Evropa pa se je obnašala, kot da pritisk na njene meje nima nikakršne zveze z vojaškimi operacijami za njimi.

Islamska država je odgovorila z napadi na evropskem ozemlju. Pariz, Bruselj, Nica, Berlin so bili veliki dogodki, ki so za hip zamrznili prepričanje, da se ne more nič zgoditi. Vendar se je okoli njih zgodila množica drobnih napadov z verskim obeležjem, v katerih so se napadalci sklicevali na Islamsko državo. Za njimi ni stala organizacija. Islamska država je prevzela idejo Osame bin Ladna in Ajmana Al Zavahirija, da se veliko bolj izplača, če je Al Kaida razpršena ideologija, ne pa strukturirana celota. Kdor reče, da je pripadnik Islamske države, je državljan te države, tudi če jo je videl samo na facebooku. Begunec je zaradi tega postal splošna nevarnost.

Splošna nevarnost ima protislovne učinke. V Združenih državah je Donald Trump strah pred tujci in grožnjo terorističnih napadov združil v zmagovito fantazijo velikega zidu na jugu države in obljubo prepovedi vstopa muslimanov na ameriško ozemlje. To je bila čudna in smešna strategija, ki bi morala po vseh napovedih in analizah zleteti s ceste na prvem ovinku. Toliko smešenja, zaničevanja in odkritega zmerjanja ni bil deležen še noben ameriški predsedniški kandidat. Noben ameriški predsedniški kandidat ni še nikoli tako silovito smešil, zaničeval in odkrito zmerjal sveta okoli sebe. Moral bi izgubiti. Zmagal je prepričljivo in še pred uradnim nastopom službe zasenčil vso preostalo svetovno politiko.

Novo leto je zgolj simbolična koledarska meja, ki zaznamuje prehajanje letnih časov. Letos pa se zdi kot meja med svetom, ki je bil vsaj v splošnih okvirjih predvidljiv, in svetom, v katerem ni mogoče resno napovedati skoraj ničesar več. Skoraj se zdi, da se je leta 2016 končala ena zgodba in da se z letom 2017 začenja nekaj popolnoma drugega, česar še nismo videli.