»Otroci, rad bi vam razložil, da je moški, ki ga boste danes spoznali, navaden moški, le da je oblečen kot Dedek Mraz. Dedek Mraz ne obstaja, on ni resničen, vi, starši, pa morate prenehati lagati otrokom in jim govoriti, da je to resnična oseba!« je tulil častiti Grisham pred šokiranimi otroki, preden ga je nekaj jeznih očetov napodilo iz trgovskega centra.
Razkrivanje resnice o dobrodušnem debelem dedku, ki potuje po svetu na letečih saneh in skozi dimnike vstopa v hiše ter otrokom deli darila, je eden najbolj okrutnih načinov, da nekomu končate otroštvo. Nekega dne, seveda, bo vsak otrok tako ali tako izvedel, da je tip pod umetno belo brado pravzaprav poslovodja mestne trgovine, a to je stvar, ki je otrokom ni treba izvedeti od lokalnega župnika. Še posebej ne, ko čakajo v vrsti pred Dedkom Mrazom.
Najbolj aktivni pri demistifikaciji korporativnega Dedka Mraza pa so prav duhovniki, župniki in škofje, katerih poslanstvo je uničevanje otroške božične čarovnije in vračanje božiča h kontemplaciji skrivnosti Jezusovega rojstva. Katoliški misijonarji v Sloveniji na primer radi spomnijo, da je Dedek Mraz komunistična, Božiček pa kapitalistična izmišljotina in da obstaja samo sveti Nikolaj, priljubljeni Miklavž, korak dlje od slovenskih prosvetiteljev in častitega Grishama iz Amarilla pa je šla splitsko-makarska nadškofija, ki je za te božične praznike za neobstoj Dedka Mraza otrokom ponudila – znanstvene dokaze.
Katehetski urad splitske nadškofije je na svojih spletnih straneh tako v sproščenih in duhovitih, pa tudi vzgojnih tonih prikazal, kaj o teoriji o Dedku Mrazu meni sodobna fizika: ta je izračunala, koliko je na svetu kristjanov in koliko je med kristjani otrok, ter v formulo vključila dejstvo, da ima Dedek Mraz za njihov obhod samo 24 oziroma zaradi časovnih pasov 31 ur, tako da so fiziki sklepali, da bi v tem času moral prepotovati sto dvajset milijonov kilometrov in obiskati tisoč hiš v sekundi, kar pomeni, da bi sanke moral gnati tritisočkrat hitreje od hitrosti zvoka. Celo če bi bilo to mogoče in če bi pri tem vsakemu otroku dal eno samo škatlo lego kock, bi moral imeti v vreči pol milijona ton tovora, za kar bi potreboval milijon letečih jelenčkov, ki bi pri tej hitrosti skupaj z Dedkom Mrazom in vsem tovorom zaradi velikanskega trenja in odpora zraka zagoreli kot ognjena bakla, ki bi imela štirinajst kvintilijard džulov, in to v komaj štirih tisočinkah sekunde – so pojasnili malčkom veseli astrofiziki iz splitskega katehetskega urada.
Pustimo ob strani, seveda, da so v splitski nadškofiji hladnokrvno prepisali staro spletno zafrkancijo s fizičnimi dokazi o neobstoju Dedka Mraza, luštno igrico ameriške astrofizičarke Linde Harden z University of Maryland: ampak ali ni naravnost čudovito, da korporativni marketinški trik z Dedkom Mrazom Cerkev dokazuje – z znanstvenimi dejstvi?
Ali ni prav noro, da se duhovniki pojavijo na otroških zabavah v trgovskih središčih in pred objokanimi otročički kričijo, da Dedka Mraza ni, da je bradati sivi starec s pisanimi paketi samo navaden moški, oblečen kot Dedek Mraz, da je vsa ta bajka izmišljotina korporativnega marketinga in da je smisel božiča čisto neki drugi bradati sivi starec oziroma njegovo detece, spočeto po Svetem duhu prek nekakšnih golobov in angelov, da bi to detece postalo prerok in čarodej, ki bo spreminjal vodo v vino, oživljal mrtve in hodil po vodi, vstal od mrtvih in šel v nebo? Da smisel božiča skratka ni trapasta marketinška bajka velikih korporacij, ampak trapasta marketinška bajka Katoliške cerkve?
Po katerem zakonu fizike namreč ne obstaja Dedek Mraz, obstaja pa Jezus Kristus?
Zelo bi nas, v to sem prepričan, vse zanimalo, ali duhovniki iz trgovskih centrov in kateheti s splitske nadškofije enako, po istih zakonih fizike, ki veljajo za Dedka Mraza, lahko dokažejo že samo to, da lahko nekdo hodi po vodi, kaj šele, da vstane od mrtvih in se v delčku sekunde povzpne v nebo. In da v nekaj tisočinkah ne zagori kot plameneča bakla z nekaj kvintilijardami džulov. Če dopustimo namreč možnost, da Jezus Kristus kot transcendentno bitje ni podvržen zakonom fizike, zakaj enake možnosti ne dopuščamo tudi nesrečnemu Dedku Mrazu? Zakaj, da skrajšam, mislimo, da je slepa in brezpogojna vera v Jezusa Kristusa čistejša, močnejša in – še posebej to – pomembnejša od otroške vere v Dedka Mraza? Saj, naj vam takoj povem, ni ne čistejša, ne močnejša, ne pomembnejša.
Dedek Mraz konec koncev prav tako kot majhni Jezus obljublja nagrade tistim, ki so dobri, le da nikoli ne grozi tistim, ki v to ne verjamejo, ne straši jih z večnim trpljenjem, ne določa, kako naj živijo preostalih 364 dni v letu in – kar je najboljše – za vse to ne zahteva nobenega denarja, palač, svetišč in davčnih olajšav.
Bolj smiselne, poglejte, bi bile cerkve Dedka Mraza: precej bolj smiselno bi zato bilo, če bi se eden od njih, neki poslovodja z umetno brado torej, pojavil na polnočnici v splitski ali ljubljanski stolnici in začel pred verniki kričati, da bog ne obstaja, da je Jezus samo lesen kip in da je vsa stvar z bradatim sivim starčkom in njegovim sinom izmišljotina cerkvenega marketinga.
In da je smisel božiča seveda Dedek Mraz.
