Medtem se je nastajajoča turška demokracija umaknila brezobzirni vladavini Recepa Tayyipa Erdogana, Filipine pa zdaj vodi populistični in avtoritarni Rodrigo Duterte. Ko se tako bližamo letu 2017, je vse bolj očitno, da je nekaj gnilega v demokratični ureditvi.
Na prvi pogled se ne zdi, da bi Orban in Kaczynski – oba pravnika, izšolana v času, ko je v njunih državah vladal komunistični režim – postala vplivna globalna politična podjetnika. Vendar ima njun politični projekt vse poteze tistega, kar raziskave menedžmenta priporočajo kot uspešno inovativno strategijo. Kot številni moteči produkti in priljubljene znamke neliberalna demokracija ne poskuša ugajati vsem, ampak se raje usmeri v preudarno izbran segment »klientele-volilcev« in jim daje natanko to, kar hočejo imeti.
Ko je Hillary Clinton označila Trumpove privržence za »kup nesrečnikov«, je zelo dobro opisala enega od segmentov političnega trga, na katerega meri Orbanova inovacija. Toda neliberalna demokracija ne nagovarja samo reakcionarjev, ki bi radi obnovili tradicionalno socialno hierarhijo, ampak tudi volilce iz vrst delavskega razreda, ki jih je strah brezposelnosti in padca na družbeni lestvici. Preostala družba – etnične, verske in ideološke manjšine, vključno z urbanim »ustvarjalnim razredom« – pa tvori opozicijo.
Orban in Kaczynski
Neliberalna demokracija spodkopava idejo – ki se je evropski socialni demokrati in ameriški demokrati oklepajo vse od obdobja boja za državljanske pravice – da morajo volilci delavskega razreda in manjšin tvoriti napredno zavezništvo proti konservativcem. Teoretično je taka zveza, ki pomeni, da »smo skupaj močnejši«, smiselna, a ima tri zelo šibke točke, ki sta jih izkoristila Orban in Kaczynski.
Najprej to, da gospodarski interesi belih (ali avtohtonih) volilcev delavskega razreda in volilcev manjšin pogosto niso usklajeni, saj so med seboj tekmeci za službe in socialne prejemke. To postane očitno zlasti takrat, ko počasna gospodarska rast vodi do boja za pogačo, pri čemer lahko nekdo dobi toliko, kot nekdo drug hkrati izgubi. Ker so sredstva omejena, se mora madžarska vlada odločiti, ali bo denar porabila za izobraževanje romskih otrok ali za preusposabljanje odpuščenih delavcev, ki so po narodnosti Madžari.
Drugič, volilci delavskega razreda pogosto zagovarjajo tradicionalne konservativne vrednote. Medtem ko je nekega kmeta na vzhodu Poljske ali nekega tovarniškega delavca v Michiganu morda še mogoče prepričati, naj podpira pravice gejev ali enakopravnost žensk v zameno za ekonomsko prerazporeditev, pa volilci delavskega razreda doslej v večjem številu niso podpirali takih zahtev gejev in žensk.
Neliberalna demokracija je učinkovita, ker zaželene dobrine ločuje od nepotrebnih dodatkov, kar je bistvo modernih poslovnih inovacij. Prav tako kot nam airbnb omogoča, da najdemo nastanitev brez nepotrebnih hotelskih uslug, ponujajo neliberalni demokrati volilcem delavskega razreda ekonomsko pomoč, ki pa ni povezana ali pogojena z zagotavljanjem državljanskih pravic.
In tretjič, v več državah se zdi, da je med volilci, ki so pripadniki družbene večine, zaničevanje manjšin nekaj pozitivnega, ne glede na to, koliko socialnih prejemkov le-te prejemajo. In kot je dokazala Amy Chua s svojimi sodelavci na univerzi Yale, je napadanje manjšin zelo učinkovito sredstvo za politično mobilizacijo.
V poslovnem svetu je splošno znano, da uspešni produkti niso samo koristni, ampak kupcem omogočijo tudi konkretno doživetje. V neliberalni demokraciji se tako doživetje nanaša na prizore zaničevanja različnih »drugih«. V resnici številna podjetja, na primer tista, ki proizvajajo nasilne video igrice in televizijske resničnostne šove, na podoben način izrabljajo naše najnizkotnejše nagone. Trumpa je njegov televizijski resničnostni šov Vajenec najbrž naučil, kako učinkovito je sejanje razdora kot politično marketinško sredstvo.
Orbanovo spoznanje, ki ga je prevzel Kaczynski, je, da je neliberalna koalicija, ki vključuje delavski razred in socialne reakcionarje, lahko trdnejša in uspešnejša kot stari progresivni projekt. Sicer pa sta Madžarska in Poljska najbolj idealni kot »zgodnji uresničevalki« te inovacije, saj sta obe državi etnično homogeni, zaradi česar so manjšine še posebej šibke in ranljive.
Da le zadovolji svoje kliente
Toda neliberalna demokratična politika lahko tudi v raznolikih družbah, tudi v ZDA, zmaga na volitvah. Tako kot številni uspešni produkti tudi neliberalna demokracija volilcem ponuja preproste vrednote. V nasprotju s progresivnim programom je neliberalno sporočilo lahko razumeti ne le zato, ker je pogosto zavajajoče preprosto, ampak tudi zato, ker bistveno ustreza konservativnim kulturnim vrednotam obeh ciljnih skupin, ki jima je namenjeno.
Poleg tega lahko neliberalna demokracija prezre teme, ki jih nima za pomembne, kot so človekove pravice in pravna država. Njen glavni imperativ je, da zadovolji svoje kliente. Še bolj presenetljivo je, da neliberalnih demokratov, vsaj tako se zdi, ne skrbi pretirano gospodarska rast. Madžarska ima relativno uspešno gospodarsko okrevanje po recesiji leta 2008, toda njena gospodarska rast se zdaj upočasnjuje. Tako na Poljskem kot v Veliki Britaniji po brexitu pa je ekonomska cena neliberalne demokracije že očitna. Če pa bo Trump uresničil svoje obljube o trgovinskem protekcionizmu v letu 2017, bi lahko ves svet pahnil v recesijo.
To bi bila za neliberalno demokracijo usodna šibka točka ali pa bi bila njena najbolj drzna politična stava. Izgradnja dinamične, ustvarjalne ekonomije v zaprti družbi morda sploh ni možna, toda to ni pomembno, če volilci v državah s srednjimi in visokimi dohodki ne menijo več, da je gospodarska rast tako pomembna kot identiteta.
Kot beden sedež na nizkocenovnem letalu ali frustracijo pri sestavljanju pohištva Ikea lahko neliberalni demokrati dojamejo gospodarsko stagnacijo kot sprejemljivo ceno, ki jo morajo plačati za bolj domač svet – v katerem država zagotavlja občutek pripadnosti in dostojanstva prevladujoče skupine na račun »drugih«.
Tisti med nami, ki živijo v svetu Orbana ali Kaczynskega, razumejo, da neliberalna demokracija ni začasna stranpot in zmota. Ima vse značilnosti dobro pripravljene, inovativne politične strategije, ki bi se lahko izkazala za dolgoročno vzdržno. V resnici se bomo morda čez nekaj desetletij ozirali nazaj in se čudili, kako je lahko liberalna demokracija, z vso svojo kompleksnostjo in notranjimi napetostmi, zdržala tako dolgo – razen če ne bodo napredne sile leta 2016 razumele kot znak za preplah in končno tudi same začele z inovacijami.
Maciej Kisilowski je profesor prava in javnega menedžmenta na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti in soavtor knjige Vodič k strateškemu menedžmentu v javni upravi. © Project Syndicate, 2016
