Oto Pestner: Ko poješ, se moraš počutiti udobno

Leta 2018 bom imel uradno 50 let delovne dobe. Kot začetek štejem leto 1968, ko je izšla mala plošča s štirimi posnetki, izdal pa jo je zagrebški Jugoton. Ti posnetki so nastali še pred mutacijo.

Ni bil Cekin, to je bil otroški San Remo. Iz tedanje Jugoslavije nas je bilo tam več. Žirija je bila sestavljena iz zares pomembnih imen. Vittorio De Sica, slavni režiser, je sedel v njej in ocenjevali so brez predsodkov glede na to, od kje kak nastopajoči prihaja. A vseeno so se potem dogajale čudne stvari, saj se nekateri niso mogli sprijazniti s tem, da je zmagal nekdo iz Slovenije.

Spremljal me je oče, ki so mu odtujili uro, kar je prijavil, nakar so ga napadli, da si je zadevo izmislil. Potem se je vse skupaj umirilo, pa vendar. Povsem brez zapletov tisti festival ni minil.

Moj oče je imel ansambel, ki je igral v Celju. Bil je harmonikar, aktiven pa je bil več kot 60 let. Tudi njemu je bilo ime Oto in ansambel se je imenoval Ansambel Ota Pestnerja. Prek njegovega ansambla sem bil ves čas od malih nog v stiku z glasbo in tako tudi pod nekim nadzorom. In učil sem se od njega.

Oče ni bil pevec, pel pa je ded, ki je imel glas, s katerim bi z lahkoto stopil ob bok Pavarottiju. In bil je instrumentalist. Igral je bas v istem ansamblu kot oče harmoniko, vendar pa sta bila onadva edina v bendu, ki sta bila v sorodu. Preostali člani niso bili v sorodu.

Delno oziroma ena veja družine ima romski izvor. Nismo povsem čista linija, kot bi se reklo. Moja mama je s Hrvaške, poleg tega smo pa Sinti, ki prihajajo z zahoda. Najbolj znan Sint glasbenik je bil Django Reinhardt. In tudi v Ljubljani je bilo kar nekaj Reinhardtov. Romske sorodnike s priimkom Pestner sem imel v Avstriji, tudi v vasi, iz katere je Arnold Schwarzenegger.

Skozi glasbo tega nisem poudarjal, ker niti nisem imel časa za to. Imel sem obilo dela s popevkami in festivali. No, popevki se pri nas dejansko izteče čas že tam okoli leta 1980 ali 1981, a so se začele druge zadeve, na primer Pop delavnica, Melodije morja in sonca. Z osamosvojitvijo je v glasbeno produkcijo prišla tudi zasebna iniciativa in lahko si začel delati tudi projekte, s katerimi nisi bil vezan na nobeno radijsko produkcijo.

Ne. Mene politika niti ne zanima in nikoli nisem vedel, kam spadam, me pa imajo SDS-ovci raje od drugih. Za njih sem pred leti naredil tudi himno, vendar pa kaj več od tega ni posredi.

Da, in to s pomočjo radijske hiše. Festivali so bili vsako leto, kar se je lepo navezovalo eno na drugo. Na razpolago si imel najboljše profesionalce in orkestre tistega časa, poleg festivalov pa je radio od komponistov še dodatno zahteval komade za radijski arhiv. Tudi mene so zaposlili na ta način, češ, da potrebujejo par komadov. Dali so mi besedila in aranžerje in vse je teklo brez težav.

Nikakor. Mario Rijavec, ki je bil tedaj producent in je bil moj velik privrženec, me je leta 1971 vprašal, ali imam kako vižo. Imel sem jo. Danes se ji reče »Vse je lepše, ker te ljubim« in načeloma je bila narejena za radijski arhiv, medtem ko »30 let«, s katero sem nastopil na Slovenski popevki, ni moj komad. Zgodba o tem je prav tako zanimiva. Na Slovenski popevki tistega leta sem nastopil v mladinski konkurenci, nato pa je Rijavec spet prišel do mene in mi dal kuverto z notami ter s trakom, na katerem je bil posnet instrumental. Rekel je: »Nekaj imam zate.« Komad se je organizatorjem sprva namreč zdel preveč ljudski in so ga imeli zgolj v rezervi, potem pa se je nekaj pripetilo in so morali polniti program. In tako sem dobil priložnost tudi na velikem festivalu.

Mladinski festival je bil končan aprila, glavni festival pa je bil julija. Poskušal sem delovati kot odrasla oseba, čeprav se je videlo, da sem mlad, a dobil sem glavno nagrado občinstva.

In še prej. Hrvati so ponosni ljudje in izhajajo iz predpostavke: »Jaz sem glavni in najboljši.« Če izhajaš iz tega, boš uspešen. Pri nas tega ni, oni to imajo. K temu je treba prišteti tradicijo orkestrov in pevcev. Na čelu z Ivom Robičem.

Rekel bi, da zelo oziroma da je slovenska popevka pri občinstvu držala pozicijo. Težko rečem, da so hrvaški izvajalci takrat prednjačili, ker je bila naša produkcija dovolj močna. Čeprav je treba vedeti, da je šlo za Jugoslavijo, ki je bila celota. Če si poslušal Marjano Deržaj, si lahko tudi Gabi Novak, sploh ker sta kdaj tudi kaj skupaj zapeli.

Zmagal sem na mladinskem festivalu v Subotici, na kasnejših festivalih pa ne. Tam je vendarle šlo za navijaštvo. Tudi če si bil še tako dober, nisi imel možnosti za zmago. Kasneje sem spoznal Đorđa Novkovića iz Pro Arte, prek katerega sem za Jugoton leta 1972 posnel štiri single in dva albuma. Prvi singel s komadom »Spušta se noč« je bil v enem tednu prodan v 50.000 izvodih. In Đorđe je potem napisal tudi »Vem, nekje živeti mora«.

Vendar pa je on pel v alternaciji z mano. Ta komad je bil v osnovi namenjen meni.

To je vzporedna zgodba, ki prav tako sega v leto 1970. Oni so iz Šentjurja pri Celju in so takrat začeli z gospelom. Moj oče je vse te glasbenike poznal in bobnar iz njihovega spremljevalnega ansambla je mojemu očetu rekel, naj me – mulca – pripelje, ker bi mi bilo mogoče všeč. Sprva sem bil gost, vmes pa sem prek njih spoznal tudi Ferija Smolo, svojega prvega menedžerja in revolucionarja na tem področju pri nas.

Kateri menedžer pa nima tudi masla na glavi? Verjetno takega ni. On si je takrat drznil stvari, ki si jih ni nihče. V tistem času je organiziral božično turnejo po 40 cerkvah, ki je povzročila nepredstavljivo evforijo.

Ker niso imele političnega predznaka. Govorile so o tem, da ljudje verjamemo v boga.

Verjamem in ga tudi potrebujem. Dostikrat.

Nemara je šlo majčkeno tudi za to. Konec koncev je Elvis odpel vsaj 200 gospelov in skoraj ni pesmi, ki je ne bi odpel.

Najprej naj rečem, da sem po tisti turneji po cerkvah pristopil k bendu in da smo se potem usedli ter pogovorili o tem, kako naprej. Najprej je bilo treba poštimati štiriglasja.

Deloma ne. Včasih je slovenska narodna štiriglasna pesem zelo podobna gospelovski postavitvi, dostikrat pa ne. Leta 1972 smo bili tako daleč, da smo lahko šli posnet ploščo.

Med drugim zato, ker smo imeli še dodatnega pevca, torej Bertija Rodoška, ki je komade napisal in so bili ti komadi tako ali tako zastavljeni drugače. Berti je bil pri nas pianist. Glasba je bila sicer napisana podobno kot za črnske duhovne pesmi, da bi se imidž zadržal, odpeto pa ni bilo tako.

Prek Belih vran, s katerimi je nastopal na festivalih, kjer sem tudi jaz pel, nato pa je naredil Pepel in kri, ki ga je ustanovil kot močno zaledje Ditki (Haberl). To je bila osnovna ideja, ki se je potem spremenila v to, da bend ni bil samo spremljevalna zasedba, ampak je postal celovit pop bend. Sploh po zmagi na opatijskem festivalu s pesmijo »Dan ljubezni«, s katero smo šli na Evrovizijo.

Ne poznate me dovolj. Ravno obratno je. Sploh včasih je bilo zares veliko pevcev, ki sami sebe niso zmogli spremljati. Kajti za spremljevalni vokal je treba znati poslušati. In to jaz zares znam. Posnel sem en kup komadov, kjer sem si odpel spremljevalne vokale sam. In to tudi devet različnih linij. Seveda se je kdaj zgodilo, da sem moral kako linijo ponoviti, ker se je tepla z drugimi, vendar pa je na koncu vse štimalo.

Ker so tudi največ naredile v tem smislu. Strune so se specializirale za spremljevalne vokale. Dolgo časa pri nas ni bilo dobrih spremljevalnih vokalov. Nada Žgur je sestavila skupino, s katero je postala del festivalskih orkestrov. Pepel in kri je bila manj stalna sestava, ki se je spreminjala glede na čas in glede posameznih članov.

Evrovizijska. Na odru na evrovizijskem nastopu smo sicer stali samo Dejvi, Ivo Mojzer in jaz, od punc pa Nada Žgur in obe sestri Sterle. Bend je sicer štel 12 ljudi, vendar pa propozicije tekmovanja niso dovoljevale, da bi bili na odru vsi. Na tekmovanje smo šli vsi, vendar pa smo v polni sestavi lahko zapeli samo enkrat na vaji. »It's ok, very good, but only six please,« so rekli.

Pretežno.

Ne.

Živel sem samo od glasbe, vendar pa se je resen profesionalizem začel, ko se je po 20 letih obstoja profesionaliziral tudi New Swing Quartet, s katerimi smo začeli nastopati mednarodno. Tudi v ZDA.

Zagotovo nastopi po ameriških baptističnih cerkvah, pred okorelimi nezaupljivci, Afroameričani v občinstvu, ki res ne sprejmejo vsakogar in takoj. Praviloma smo potrebovali kakih dvajset minut, da si jih videl začenjati tapkati z nogo in tleskati s prsti. A ko se je zgodilo to in si jih slišal reči: »Aha, brother, good,« smo postali njihovi. Vzeli so nas za svoje. In to je največ. Še zdaj bi se nas spomnili, če bi se srečali.

Oni teh izrazov niti ne poznajo. Vedo za Gypsies.

Cigan je neki splošen pojem, praktično sta bila pa oba izraza v uporabi ves čas. Šele kasneje pa sem izvedel nekaj več o Sintih, o čemer dolgo časa nisem vedel veliko.

Niti ne. Kasneje so me zagrabili Gipsy Kings.

V to te mora potegniti glasba. To je enostavno. Če se to zgodi, se zgodi, če se ne, pa se ne.

Ne gre za pevca ampak za šefa benda. Za Mercerja Ellingtona, sina Duka Ellingtona, ki je po očetovi smrti prevzel bend in s katerim sem sodeloval na nekaj koncertih. Takrat sem bil priden fantek in sem repertoar naštudiral »by the book«, kot se reče. Ko sem prišel na prvo vajo in odpel, je rekel: »Aha, vidim, da si naredil domačo nalogo. Lepo. Vendar pa pozabi na to. Ko poješ, se moraš počutiti udobno. Novi aranžmaji niso problem, to naredim čez noč.« In smo šli še enkrat. Nepozabno.

Delno oziroma toliko, da je bilo solo petje na srednji glasbeni šoli v Ljubljani glavni predmet.

S Pepel in kri smo bili vabljeni, da njegovo ploščo opremimo s spremljevalnimi vokali. Tisti najvišji del je bil zanj kanček previsok. Stiskal je grlo in si ni bil všeč. Rekel mi je, naj poskusim jaz. Odpel sem in rekel je, da je to tisto pravo.

Precej sem se trudil z nasnemavanjem vokalov za kompozicijo Janeza Gregorca. Pri džezu je malce drugače kot pri ljudski glasbi. Kajti neka vokalna linija lahko sama zase zveni povsem v redu, ko jo umestiš v celoten komad, pa ne deluje, kot si pričakoval. V tem primeru sem se res trudil oziroma sem uporabil vse znanje.

Še koga bi lahko omenili. Bee Gees, na primer, so specifični. Da, bolj ali manj so mi zakonitosti teh harmonij popolnoma jasne. Znam jih najprej napisati na papir in potem tudi odpeti. Moram reči, da mi je zlaganje vokalov »a cappella« v največje veselje.

To se zna zgoditi pri živem petju, pri petju v studiu pa ne. Tega ni, ker pazim, da se to ne zgodi in da se temu izognem. Kajti seveda obstajajo komadi, ki jih, če so napačno zastavljeni, ne zmorem izpeljati.

Brez dvoma. Prvo ploščo z božičnimi pesmimi sem izdal leta 1987. In tistih kaset je sproti zmanjkovalo. Naklada je bila 80.000.

To je bila plošča New Swing Quarteta, medtem ko je moja največja naklada 40.000 izvodov plošče Božič za dva. Leto ali dve po tem so začeli slediti drugi in vzpostavil se je poseben trg.

»Slovenec sem«, brez nadaljnjega. Ta je trade mark.

Avseniki. Jaz sem kvintetar.

Stevie Wonder, ker z vokalom res dela čuda, sicer pa sem fen od Beatles. Minulo poletje sem spoznal Paula McCartneyja. Spoznal naju je Barry Marshall, njegov menedžer, s katerim si zadnji dve leti dopisujeva prav zaradi ideje, da bi McCartney nastopil v Ljubljani. Srečala sva se junija, ko je on nastopl v Münchnu na olimpijskem stadionu, jaz pa z Alpskim kvintetom v Circus Krone.

Upam.