Leta 2016 so bile zvezde Sloveniji naklonjene.
Čeprav realno slovenski BDP še vedno ni dosegel tistega iz leta 2008, se utegne Slovenija, drugače rečeno, letošnjega leta, ki jo je obdarilo z več sreče kot pameti, nekoč še rada spominjati. Ker je bilo nevznemirljivo, kot že nekaj časa nobeno. Ker je bilo zanj bolj kot tisto, kar se je, značilno tisto, kar se ni zgodilo. Navsezadnje vlada ni padla drugo leto zapored. Ni bilo zdravstvene reforme. Elektroholding HSE ni postal nelikviden, ker je tik pred zdajci dobil 230 milijonov evrov sindiciranega posojila evropskih bank, s katerimi je menda dokončno »zaprl« finančno konstrukcijo fosilne meganaložbe v Šoštanju. Pa še kaj bi se našlo.
Bodimo torej prizanesljivi, kot je bilo leto 2016 s Slovenijo, in zaželimo ji vsaj toliko sreče za naslednje leto, saj se kaže na pamet zanašati le izjemoma.
Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.
Miro Cerar
Kar je predsednik vlade v začetku leta med tiskovno konferenco postavil predse, je bilo verjetno mišljeno kot dramilo. Dve stoletji in nekaj let drobiža po Valentinu Vodniku. Saj se spomnite (sneto z neke dijaške spletne strani): »Pesnik hvali domačo zemljo in njenega človeka, vliva mu samozavest. Njegovo glavno sporočilo je poziv k dejavnosti, ki je pogoj za srečo in temeljna življenjska vrednota.«
Miru Cerarju je »glavno sporočilo« temeljito spodletelo. Naletelo je predvsem na posmeh, v bolj blagih inačicah na nerazumevanje. Cerar pač ni niti človek niti politik, ki bi »izžareval« energičnost, kar je še enkrat več dokazal kar na isti tiskovni konferenci, ko je zavrnil odstop evropskega finančnega ministra leta (revija Banker) Dušana Mramorja (zaradi primera »dodatkov za stalno pripravljenost«). Ko je nekaj mesecev kasneje Mramorjev odstop, z utemeljitvijo »iz osebnih razlogov«, vendarle sprejel, pa ga Cerar ni hotel, znal, mogel, smel izkoristiti.
No, če naj bi bil proračun v številke prelita politika določene vlade, finančni minister oziroma ministrica pa ob premierju poosebljenje te politike, je Cerar z Matejo Vraničar Erman seveda izbral prav. Živ krst namreč ne more ugotoviti, za čem »stoji« finančna ministrica. Razen, nemara, za paktom stabilnosti in fiskalnim pravilom oziroma excelovimi tabelami z ustreznimi »privzetimi« obrazci v njih. Mateja Vraničar Erman je tako v številkah izražen koncept »modernega centra«, tega praznega označevalca največje vladne stranke in njenega predsednika, v katerega je mogoče poljubno projicirati skoraj vse. Od javno-zasebnega partnerstva v primeru 2TDK oziroma projekta drugi tir do javnega zdravstva, četudi gre v prvem primeru, vsaj za zdaj, bolj za javno-javno partnerstvo, v drugem pa bolj za (po)zaseb(lje)no zdravstvo. Od človekovih pravic do rezilne žice na meji in novele azilnega zakona ter od državljanskih svoboščin do lovilcev IMSI, električnih paralizatorjev, letalnikov s kamerami in naprav za prepoznavo registrskih tablic.
Pa to ni jamranje, še manj kritika, temveč le ugotovitev. Končno nam je vladna koalicija vrnila 2. januar in z dogovoroma z zdravniškim in drugimi sindikati javnega sektorja v domačo porabo za naslednje leto vložila okroglih 100 milijonov evrov dodatnega denarja. Za jamranje bo še čas.
V preteklosti je na podlagi naših indicev do neke mere prestopil zdravo mejo delovanja predsednika uprave.
Marko Jazbec
Osebek, skrit v povedku februarske izjave predsednika uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH), krovnega upravljalca državnih naložb, je Janko Medja. Razlogi, zaradi katerih je ta nekaj dni pred tem odstopil kot predsednik uprave NLB, še preden ga je Marko Jazbec, no, SDH, no, seveda, nadzorni svet banke, razrešil, so veliko boljše skriti. Niti deset mesecev kasneje namreč ni prav jasno, kaj je Medjo skorajda čez noč diskvalificiralo za vodenje uprave največje državne banke (čeprav je tudi res, da svojčas ni bilo prepričljivo razloženo, kaj ga je odločilno kvalificiralo zanj). Kakorkoli, NLB je za nekaj mesecev dobila vršilca dolžnosti predsednika uprave in nadzorni svet, razširjen z novimi člani brez licence centralne banke.
Bilo bi za učbenike kot primer, kako se državnega premoženja, povrhu vsega banke pred privatizacijo, ne sme upravljati, če ne bi česa takšnega in podobnega z variacijami te teme že neštetokrat videli. Prej in kasneje, kajti Jazbec, katerega odlike, potrebne za vodenje SDH, so prav tako do dandanes ostale skrivnost, se je nekaj mesecev kasneje lotil še Luke Koper. A je v zgodbi, ki se je z blokado vstopa v pristanišče sprevrgla v »atentat na državo« (predsednik državnega zbora Milan Brglez v duhu čustvene resničnosti) in dobila gangsterske podtone (Alenka Žnidaršič Kranjc, predsednica nadzornega sveta Luke Koper, je brez konkretnih navedb izjavila, da ji grozijo s smrtjo), Jazbec ostal »operativec na čistini«. Predlog za zamenjavo treh nadzornikov Luke Koper je bil zaradi dogajanja, ki je bilo navzven videti kot spontana državljanska nepokorščina, med drugim povezana z drugim tirom proge Koper–Divača, prisiljen umakniti in nato – ob obžalovanju finančnega ministrstva in nerazumevanju prvega nadzornika SDH Damjana Beliča – še odstopiti.
Pri tem si želim, je Jazbec med drugim zapisal v sporočilu za javnost, »da bo SDH uspelo zagotoviti, da politika in zasebni interesi ne bodo prevladovali v Luki Koper«. Hm, bo najbrž že vedel, zakaj si ni zaželel, da politika in zasebni interesi najprej ne bi prevladovali v SDH (kar bi bilo dobrodejno za vse naložbe SDH oziroma države). Po Jazbecu, ki se je na vrhu SDH obdržal dobrega pol leta, ima državni holding zdaj že skoraj pol leta in še do sredine januarja začasno predsednico (nepopolne) uprave. »Zdrava meja« upravljanja državnega premoženja se je v kmalu preteklem letu »do neke mere« še raztegnila. Rešitve še iščemo.
Če tega ne naredimo, se bo zgodilo to, da se bo razkorak med nami in konkurenčnimi državami le še povečeval.
Zdravko Počivalšek
To, na kar je novembra mislil minister za gospodarstvo, je bilo decembra narejeno. Državni zbor je sprejel lex magna, z uradnim naslovom Zakon o zagotavljanju pogojev za izvedbo strateške naložbe na razvojnem območju v občini Hoče - Slivnica. Najvišja ovira za avstrijsko zelenopoljsko, dobesedno, naložbo naj bi bila s tem odstranjena, kajti lastnike zaželenih (kmetijskih) zemljišč bo v skrajnem primeru mogoče tudi razlastiti.
Marsikdo je lex magna razumel kot izraz pretirane ustrežljivosti, ponižnosti, celo klečeplaznosti pred tujim kapitalom. O tem bi bilo mogoče razpravljati, gotovo pa drži, da s povsem konkretnim povodom spisani – celo zgolj novelirani – zakoni niso priporočljiva zakonodajna praksa. Je pa ta v Sloveniji tudi po četrt stoletja razmeroma razširjena, kar na eni strani razkriva neznanje in slabosti pri pripravljanju in sprejemanju zakonov, hkrati pa tudi oziroma predvsem odsotnost političnoekonomskega koncepta. Lex magna je, z drugimi besedami, posledica »stiske« upravljalcev države, ne samo aktualnih, da »povečajo konkurenčnost države« in da se po številnih izjalovljenih obljubah nekdanjemu mariborskemu industrijskemu bazenu vendarle pohvalijo s tem, da so zanj nekaj naredili.
Pogosto je zaradi neznanja prevladalo mnenje, da so tujci praviloma slabši vlagatelji od domačih, vendar izkušnje kažejo, da v Sloveniji niso zavozili prevzetih podjetij, je pred dnevi za Dnevnik izjavil Marjan Svetličič, profesor na FDV. Neznanju bi se dalo dodati najmanj še neumnost, oholost in posamične koristi (zavite v nekakšen nacionalni interes), zaradi katerih zdaj sprejemamo »izredne« zakone za tuje naložbe v delovna mesta s precej povprečno dodano vrednostjo, kakršnih so Češka, Poljska ali Slovaška deležne že dve desetletji. In zaradi česar smo tudi prisiljeni prodajati, kar in kolikor nam še pred desetletjem niti na misel ne bi prišlo, sploh pa ne po tako nizkih cenah. Po statistiki Banke Slovenije so bile neposredne tuje naložbe v Sloveniji letošnjega oktobra za več kot milijardo evrov višje kot lanskega oktobra. Številke imajo imena: Adria Airways, Gorenjska banka, Costella, NKBM, Eti Izlake, Aha Emmi, Paloma, Marifarm, Kovinoplastika Lož, Intersport, Modiana… »Razkorak med nami in konkurenčnimi državami?« Kmetijska zemljišča že, visokošolski programi v tujem jeziku na univerzi pa (še) ne. Slovenci smo.
Ker je prvi svetovni vojni sledila druga, se zdi logično razmišljanje, da verjetno sledi tudi tretja. Ali kaj takega.
Borut Pahor
Drži, kar je v vlogi predsednika države in gostitelja ruskega predsednika Vladimirja Putina pod Vršičem izustil Borut Pahor. Postrelativizaciji navzlic. Prvi in drugi svetovni vojni ne more slediti četrta in toliko manj deseta. Lahko jima sledi le tretja. In vsekakor bo prvemu mandatu Pahorja v predsedniški vlogi sledil še drugi. Za začetek kandidatura zanj. To smo uradno resda izvedeli šele pred nekaj dnevi, toda kampanjo je Pahor začel že leta 2012. Vsa minula štiri leta, še zlasti pa iztekajoče se, ji je namenil. (In ji bo prihodnje še bolj.) Vse, od domotožja v Kairu (spletne umetniške instalacije), kalorij in ljubčkanja (o alkoholu in tobaku v Oni) ter drugih domislic v intervjujih za čtivo pri frizerjih, nastopov v oglasnem spotu za gimnastični startup in televizijski oddaji Na žaru ter kakopak »uradnega« pojavljanja v predvidoma vendarle primarni vlogi predsednika države (od »duhovne renesanse« pred Hudo jamo prek Vršiča do izogibanja »vmešavanju« v izbruhe nestrpnosti in sovraštva do beguncev ali predlogov za različna imenovanja) je bilo namreč podrejeno želji po ponovni izvolitvi.
V zvezi s Pahorjem je bilo zato letos v resnici novo »zgolj« to, da se mu ne zdi več niti potrebno sprenevedati, da je populist. Ja, da rad ugaja, oziroma z novorekom, da je rad všečen, je jasno že zelo dolgo, a od tukaj do politično negativno nabitega pojma populizem je vendarle neki korak. Pahor ga je letos naredil, ko je v pogovoru za nacionalni radio konec leta med drugim neizzvan izjavil: »Seveda mi nekateri očitajo nekaj populizma in jaz se ne branim teh očitkov. Pravim, da je nekaj tega tudi res. Jaz sem že pred časom uvidel, da je treba spremeniti obnašanje.«
Kaj natančno je Pahor mislil z »pred časom«, ni jasno, zveni pa, kot da je hotel reči: pred Trumpom & Co. Kot da torej ne le da se »očitkov ne brani«, temveč zase pri populizmu reklamira nekakšno prvenstvo. Če je mislil to, ga gotovo nima smisla braniti pred njim samim, nasprotno, treba mu je priznati, da je funkcijo, s katero naj bi bila že po ustavi povezana predvsem nekakšna »moralno-politična« avtoriteta, spremenil v čustvenoresničnostno (post-truth) nastopaštvo. Reči Borutu Pahorju predsednik države – ne kljub temu, temveč prav zato, ker bo naslednjo jesen skoraj zanesljivo spet izvoljen – bi bilo najmanj odslej v nasprotju z dostojanstvom funkcije. Tega je za dobro avtoritete instituta predsednika države treba rešiti z razlikovanjem med funkcijo in osebo, ki pleteniči o logičnosti tretje vojne.
Danes ni dobrega izdelka brez zadovoljnega delavca in ni inovativnega izdelka brez motiviranega delavca.
Ivo Boscarol
Besede ustanovitelja, večinskega lastnika in direktorja ajdovskega proizvajalca lahkih letal Pipistrel na neki letošnji prvomajski proslavi se na prvi pogled ne ujemajo z njegovim precej odmevnim decembrskim nasprotovanjem obnovitvi dela prostega dneva na 2. januar. A ni neskladja: Boscarol osebno bi delal sedem dni na teden in 365 dni na leto. Pozabite pogojnik – dela. Kdor ga je spoznal že v študentskih letih, ve, da z njim, ko gre za posel, torej denar, ni vselej lahko shajati. In kdor ga je pred leti videl v avtobusu za koncert Leonarda Cohena v Nemčiji, ve, da je nanj prišel naravnost iz tovarne in da se je po celonočni vožnji tudi vrnil naravnost v njo. Da ni za svoj (kulturni) užitek zapravil niti evra več, kot je bilo nujno. Ker je treba nenehno investirati, ob koncu letošnjega leta tudi v 2000 evrov božičnice na zaposlenega.
Če bo v statistiki blagovne menjave z Indijo slovenski izvoz letos in prihodnje leto beležil kakšna »manjša skoka« (ob dosedanjih približno 70 milijonih evrov letnega izvoza), bo to verjetno zaradi Pipistrelovih dobav za indijsko vojsko. Poleti so iz Ajdovščine odposlali prvo pošiljko izmed skupno 194 dogovorjenih dvosedežnikov (z opcijo za nadaljnjih sto letal), kar je bil največji Pipistrelov posamični prodajni posel doslej. Vreden nekako slabih 20 milijonov evrov. Več kot petnajstkrat večja – 350 milijonov evrov – pa naj bi bila vrednost (sedemletnega) sodelovanja Pipistrela s kitajskim partnerjem Sino. Pogodba je bila podpisana jeseni, v skladu z njo pa naj bi na Kitajskem postavili več tovarn in izšolali osebje za proizvodnjo Pipistrelovih letal; te naj bi za kitajski trg še naprej izdelovali tudi v Ajdovščini, na Kitajskem proizvedena naj bi izvažali tudi v druge azijske države, predvidena pa je še izmenjava manjših lastniških deležev med podjetjema.
Petdeset milijonov evrov na leto je dobra dvajsetina lanske – in bo približno tudi letošnje – slovenske blagovne menjave s Kitajsko, torej velik posel tudi za narodno gospodarstvo. A to Boscarola verjetno zanima precej manj od možnosti, da bo s pomočjo tega partnerstva prišel do sredstev za razvoj svojega prvega »pravega« potniškega letala. Z 19 sedeži in brez slehernih izpustov. Ne gre dvomiti, da bo tudi za uresničitev tega projekta Boscarol brez jamranja investiral vse po zakonu dela proste dneve.
