Ja, Slovenija ni vetrovna dežela. Pa čeprav veter sploh ni napačen. Samo nismo ravno navajeni nanj. Posebna zgodba je severnik. Kadar piha, je pri nas nekakšen fen. Zrak se posuši in relativna vlažnost je večinoma nizka. V suhem zraku pa se nekako bolje diha, dlje se vidi, ozračje je čisto in vse se nam zdi bližje. Pozimi severnik, če je le dovolj močan, spiha hladni in onesnaženi zrak iz kotlin ter nam prinaša razgibano, suho vreme.
Kar nekako evforično je. Ne čutimo onesnaženja zaradi prometa in kurjenja. Zrak je dober, da bi ga kar jedel. Tudi razmeroma toplo je, saj se ponoči zaradi vetra ne more toliko ohladiti, pa tudi zrak se zaradi fenskega učinka segreje. Pa čeprav to ni pravi fen. Nad grebeni in po grebenih Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp nastane značilen fenski oblak, ki nam že od daleč pove, da piha severnik in da je verjetno tam gori kar vetrovno, če ne viharno. Kadar so gore zasnežene, po takih vetrovnih dneh za grebeni ostanejo opasti in zameti, ki so lahko prava past za planince in turne smučarje. In spihani grebeni, ponekod »ostruženi« do kopnega. Sneg ni skala, težko se upira vetru. Podobno kot pesek v puščavi.
Koliko simbolike je v vetru! Nekateri torej menijo, da je Slovenija zatohla in da bi potrebovali pravi veter, ki bi to zatohlost razpihal. Toda takega vetra ni. Morali si ga bomo ustvariti sami. Marsikdo se obrača po vetru. Ne po tistem, ki je meteorološki pojav. Tisti, drugi, ima bistveno več smeri kot le sever ali jug ali jugozahod… Če bi živeli na primer ob Atlantiku ali pa nekje na ravnini zahodne ali srednje Evrope severno od Alp, bi veter pihal skoraj vsak dan in bi se nam zdelo čudno, če bi bilo zatišje.
Naj vam v novem letu zapiha nov, svež veter, znanilec dobrih sprememb in prinašalec optimizma.
