Poslavljanje od starega leta je vedno podobno izkrcavanju na neraziskano obalo, ki veliko obeta in se blešči na soncu, medtem ko nas morje vabi v neraziskane globine. Samo da odide teh nekaj dni tega starega, zgrbančenega in zgubanega leta, govorijo mnogi ter prepričujejo sebe in druge, da se jim bo življenje spremenilo na boljše, ko bodo ure odbile polnoč. A ne, vendarle bo vse tako, kot je bilo, vsi bomo takšni, kot smo bili. Tako kot je bilo v času vseh prehodov iz leta v leto. Slabi ljudje opolnoči ne bodo postali boljši, revni ne bodo postali bogati, brezčutni pa jih ne bodo povabili na novoletno večerjo in jim tako naredili praznike lepe.
Naše lastne obljube (sebi in drugim) v novoletni noči so v glavnem nerealne in za večino teh obljub se zavedamo, da jih nikoli ne bomo uresničili. Zato, ker jih dajemo (sebi in drugim) očarani nad večno željo po spremembah, ki jih prinaša koledarska sprememba, v upanju, da mora to novo odštevanje dni in ur prinesti nekaj pomembnega in pozitivnega tudi v naša življenja. A ostaja dejstvo, da vsako novo leto postanemo starejši (ne glede na to, kako mladi smo) in da naša življenja pogosto vodijo nepredvidljive okoliščine, ki jih ne moremo obvladovati (naj bomo še tako močni).
Leto, od katerega se poslavljamo, ni vredno, da bi se ga spominjali, a je vendarle glasno in jasno opozorilo, da je vse minljivo in da nihče ni večen, tako najmočnejši kot najšibkejši. In da je minljivost pravzaprav edina stalnica, o kateri bi morali razmišljati tako tedaj, ko se vzpenjamo, kot tedaj, ko v življenju padamo.
Zdaj že zgodovinska letošnja fotografija, na kateri so močni in najmočnejši, François Hollande, Matteo Renzi, Barack Obama, David Cameron in Angela Merkel na sestanku v Hannovru, te dni zaznamuje medije. Vsi razen Merklove so odšli in odhajajo v politično zgodovino, pa tudi zanjo kmalu prihajajo volitve (ki so vedno bolj ali manj tvegane). Odhajajo in odšli so zato, ker ne bi imeli nobenih možnosti, če bi kandidirali, po svoji volji ali pa zato, ker so jih k temu prisilile okoliščine. Ni pomembno. Ostaja Merklova s težkim bremenom terorističnih napadov v srcu Nemčije, v Berlinu, v času praznikov.
Fotografija peterice močnih, od katerih večina postaja politična preteklost, je morda tudi najpomembnejše politično in življenjsko sporočilo iz leta, od katerega se poslavljamo. Govori nam o tem, da ne v politiki ne v običajnem življenju nihče ni za vedno in da je vse iz teh ali onih razlogov neznosno minljivo in težko predvidljivo. In da pri tem ne pomagata ne moč ne slava.
Ravno odhajajoče leto je z odhodom slavnih in bogatih spomnilo tudi, da smo vsi, ampak prav vsi, samo začasno tukaj ne glede na to, za katero leto gre in kakšna pričakovanja smo od njega imeli. David Bowie, Prince, Leonard Cohen, George Michael so samo nekateri od slavnih, ki so za vedno odšli. Ostali so samo spomini, ostala je glasba, pesmi, in to je vse.
Leto, ki odhaja, je bilo okrutno, neusmiljeno in neizprosno do beguncev in nedolžnih žrtev terorističnih napadov in vojn. Trpeli so otroci, ženske, starci, zmrzovali in umirali so nedolžni civilisti, svet pa je v letu 2016 postal še nevarnejši za življenje in hujši. Kot posledica pobijanja nedolžnih se je povečala nestrpnost, razmahnila sta se sovraštvo in izključevanje. Nihče ne ve, od kod se bo pojavilo zlo, ali bodo novoletne zabave minile v miru in medsebojnih voščilih ali pa bo spet nekje zavijanje rešilnih in policijskih avtomobilov paralo najbolj veselo noč v letu.
In prav zato, ker je vse tako preprosto relativno, naše male osebne in družinske želje, upanja in obljube za novo leto dobivajo danes nekakšen nov smisel.
Med novoletne obljube bi morali uvrstiti tudi resnično željo, da bi pogledali in razumeli ljudi okoli sebe. Tako tiste, ki jih imamo radi, kot tiste, ki jih ne maramo. Morda je v obeh teh kategorijah ljudi kdo, ki bi mu lahko spremenili »status«, ga razumeli in doumeli. Morali bi si obljubiti, da bomo svoje najdražje (pa tudi druge ljudi) bolj poslušali in jih tudi slišali. Poslušamo jih vsak dan, a slabo slišimo, kaj nam v resnici govorijo in kaj nam hočejo povedati.
Med novoletne obljube bi morali uvrstiti tudi to, da ne bomo več izključevali in prezirali tistih, ki jih ne razumemo. Tako bi na primer lahko prekinili začarane kroge nesporazumov, obtoževanj in jeze.
Med novoletne želje bi lahko vključili tudi željo, da se sami spremenimo. Da bomo preprosto malo boljši. Manj malenkostni, razsipni, stiskaški, ljubosumni, hladni, neobčutljivi, manj občutljivi, zavistni, hudobni, manj leni, manj deloholični, manj zagledani vase. Da bomo manj kritični do drugih, pa bolj do sebe, da od drugih ne bomo zahtevali tistega, česar sami nismo pripravljeni dati, in da se bomo osredotočili na svoje življenje in na življenje najbližjih. Da bomo osrečili druge in tako osrečili sebe. Da bomo oprostili drugim in upali, da bodo drugi oprostili nam. Zato, ker je vse, prav vse minljivo. Vse bo minilo, tudi leto, ki prihaja, tako kot mineva tudi leto, ki odhaja.
