Poglavitna razlika med mladimi nekoč in danes je, da današnje mlade ves čas obkroža množica motečih elementov, na primer mobilni telefoni in elektronske naprave. Prej jih ni bilo in na nas niso mogli vplivati. So pa danes mladi podobno mladostniško razposajeni in pripravljeni na eksperimentiranje z alkoholom, kot je to veljalo včasih. Imajo tudi več dostopa do prepovedanih drog, te so bile v naših časih redkost.
Kako moteči elementi, na primer mobilni telefoni, vplivajo na obnašanje za volanom?Močno, to potrjujejo tako opažanja policistov kot študije iz tujine. Danes težko najdemo mladega, ki se med vožnjo ne bi zabaval z mobilnim telefonom, nekateri si vožnjo popestrijo celo s selfiji za volanom.
Je to najpogostejši vzrok za prometne nesreče, katerih povzročitelji so mladi?Ne, prometne nesreče so namreč splet več dejavnikov. Mobilni telefoni sicer spadajo med dejavnike, ki na prometne situacije močno vplivajo. Najpogostejši vzrok prometnih nesreč, ki jih povzročijo mladi, pa je še vedno neprilagojena hitrost v povezavi z neizkušenostjo, saj mladi voznik nima dovolj vozniških izkušenj, da bi se ustrezno odzval v določeni situaciji. Svoje pa naredi tudi mladostna razigranost in nepremišljenost, saj se pogosto mladim, ki kršijo cestnoprometne predpise, sploh ne zdi, da počnejo kaj napačnega. Danes mladina živi v drugačnem svetu kot predhodne generacije, v svetu iger in vzporedne resničnosti. Pogosto se minljivosti življenja sploh ne zavedajo in včasih jih zdramijo šele posledice njihovih dejanj. V igricah so lahko v vlogi junakov z več življenji, na cesti pa je drugače.
Bi se uporabo motečih elementov med vožnjo dalo zajeziti? Bi na primer zalegle višje kazni?Vsekakor bi bilo uporabo teh naprav v avtomobilih bolje preprečiti kot pa groziti z visokimi kaznimi. Za mladega voznika niso moteče samo elektronske naprave, pač pa tudi prijatelji na sovoznikovem in zadnjih sedežih, ki ga spodbujajo k nespametnim dejanjem. Zato so v nekaterih državah določili, da sme mladega voznika v avtu spremljati zgolj oseba, ki je starejša od njega. V vozilih bi bili lahko tudi motilci elektronskih naprav, da se jih ne bi dalo uporabljati, a smo kot družba vajeni biti ves čas dosegljivi. Ne gre toliko za zakonodajna vprašanja, pač pa bolj za družbena.
Ali na svojih predavanjih uporabljate kakšen poseben trik, da se dijakom približate?Uporabljam takšne, ki jih lahko uporabi vsak reševalec, gasilec, policist… Dijakom predstavim naše videnje prometnih nesreč – realno sliko posledic z vsemi čustvi vred. To pritegne njihovo pozornost. Pokažem jim filme in fotografije, ki sestavljajo zgodbe iz mojega dela in so se mi najbolj vtisnile v spomin. Mladi vidijo, da jih niti povedati ni enostavno, ampak nesreče pač ne morem prikazati kot nekaj lepega. Opišem jim težke trenutke, ki nas, policiste, čakajo, ko opravimo vse potrebno na cesti – ko gremo svojcem sporočit, da je v prometni nesreči nekdo umrl. V nesrečah, ki jih predstavim dijakom, pa marsikdo prepozna sebe ali prijatelje oziroma dogodke, o katerih so brali ali gledali po televiziji.
Kakšne so njihove reakcije?Osredotočenost dijakov na besede in fotografije pogosto preseneti celo njihove učitelje. Zdi se mi, da se vsak dijak v nekem delu predavanja najde. Slovenija je tako majhna, da vsak pozna koga, ki je izgubil bližnjega v prometni nesreči. Včasih v množici opazim tudi objokane obraze, ki dajejo slutiti, da se je to zgodilo tudi njim.
Kako močno se tragični dogodki na cesti dotaknejo vas?Najmočneje takrat, kadar so v nesreči udeleženi otroci. Spomnim se dogodka, ko je mladoletnik, ki je kupil motor, zapeljal v reko in se utopil. Močno me je prizadela tudi tragedija pri Naklem pred 18 leti, v kateri so umrli mladi skakalci. In še veliko je takšnih.
Ali to, kar vidite in doživite pri svojem delu, vpliva tudi na vaše ravnanje za volanom v prostem času?Policisti smo tudi v zasebnem življenju povezani s službo, zato se, kadar nismo v uniformi, ne moremo in ne smemo obnašati nič drugače kot takrat, ko smo v službi. Poskrbeti moramo za pozitiven zgled. Zagotovo pa sam osebno zaradi svojega dela drugače dojemam življenje in smrt ter življenjske prioritete. Pogosto se zalotim tudi, da sem pozoren na napake bližnjih in jih kar naprej opozarjam, kako naj vozijo pametno.
Kaj pomeni voziti pametno?Mlade in druge opozarjam in jim dokazujem predvsem, kako malo je treba, da se zgodi nesreča in kako hude so lahko posledice že pri zelo nizki hitrosti. Vozniki so v avtomobilih, tudi v večjih in novejših, zelo slabo zaščiteni, ko pride do trka, saj se fizike nikakor ne da pretentati.
Se z mladimi pogovarjate tudi o strpnosti do šibkejših v prometu? Naša družba se stara in na cestah je vse več starejših voznikov, ki se poti morda lotevajo počasneje in previdneje…Z nestrpnostjo imamo težave vsi. Pred nedavnim sva na eno od predavanj prišla z invalidom, ki je pripovedoval o svoji nesreči. Na parkirišču sva naletela na avtomobil, parkiran na prostoru za invalide, zraven pa so bila tri mlada dekleta, za katera ni bilo videti, da bi imela težave s hojo. Morala sva jih prijazno opozoriti, da ima gost invalidski voziček in da mora parkirati prav na tem mestu.
Pri starejših voznikih pa je pomemben tako občutek, ki ga ima vsak sam, ko ocenjuje, ali je še sposoben za vožnjo, kot zdravnikove ocene njegovih psihofizičnih sposobnosti. Na vseh drugih udeležencih v prometu pa je, da smo strpni do starejših voznikov, saj bomo tudi mi prej ali slej na njihovem mestu.
Ste med svojim delom poleg tragičnih dogodkov doživeli kaj pozitivnega?Seveda. Zadovoljen sem takrat, ko komu uspemo rešiti življenje. Pomembno se mi zdi, da vedno naredimo vse, da bi pomagali. To je čar našega poklica. Veliko pa mi pomeni tudi, ko se mi kdo zahvali za dobro predavanje in doda, da je to tisto, kar bo v bodoče vplivalo na njegovo ravnanje za volanom ali na jeklenem konjičku.
