Sporočilo o doseženem premirju je objavila sirska vojska, potem ko se je dan prej s to novico prenaglila uradna turška novinarska agencija Anadolu. Ruski predsednik Vladimir Putin je izjavil, da so uporniške skupine in vlada v Damasku podpisali sporazum o premirju, v katerega naj bi bilo vključenih 62.000 upornikov iz vse Sirije, ne pa tudi skupine, ki po merilih ameriške vlade veljajo za teroristične. To sta predvsem Islamska država in nekdanja Fronta Al Nusra, sirska filiala Al Kaide, ter njune zaveznice.
Mirovna pogajanja v Kazahstanu
Premirje je rezultat pogajanj med Rusijo, ki podpira Bašarja Al Asada, in Turčijo, ki podpira nekatere uporniške skupine. V Kazahstanu pa naj bi se kmalu začela še mirovna pogajanja med predstavniki Asadovega režima in uporniki. Povabljeni so še Egipt, Savdska Arabija, Katar, Irak in Jordanija, pa tudi ZDA, a šele potem, ko bo 20. januarja oblast prevzel Donald Trump. Kakšna bo Trumpova politika v Siriji, je v resnici še velika uganka. Vsekakor Rusija in Turčija hitita, da bi uveljavili svoje poglede in interese, preden bi se Trump dobro znašel v vlogi voditelja največje vojaške sile.
Bojišča med Al Asadom in uporniki
Vprašanje je, ali se bodo s tem premirjem res končali spopadi med zmernimi uporniki in Asadovim režimom. Sicer na območju Damaska (zahodna Sirija), kjer so še vedno uporniki, režim Bašarja Al Asada stavi na neposredna lokalna pogajanja z njimi. Medtem na območju mesta Dera (jugozahodna Sirija) že nekaj mesecev ni večjih spopadov, ker je očitno Jordanija učinkovito podprla upornike. Na podeželju v bližini Alepa (severozahodna Sirija) pa v zadnjih dneh vlada zatišje.
Zahodno od Alepa je za kmetijstvo zelo pomembna pokrajina Idlib v celoti v rokah upornikov, predvsem islamistov, ki jih vse manj podpira Turčija. Idlib že dobro leto bombardirajo ruska letala, kar bi se lahko nadaljevalo, ker jih ima Moskva za teroriste. Številni analitiki celo menijo, da bi po vzhodnem Alepu Idlib lahko postal glavna tarča Al Asadovih sil in njegovih zaveznikov. Tudi v Idlibu bi bila lahko odločilna vojaška premoč Al Asada, Rusije in Irana. To bi bila nova iranska zmaga nad Savdsko Arabijo, ki podpira sirske upornike. Sicer pa Rusija želi ohranjati dialog s Savdijci predvsem zaradi nujnosti dogovarjanja o črpanju nafte, od česar je odvisna njena cena.
Zakaj je Erdogan s Putinom?
Zanimivo vprašanje je predvsem, zakaj je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan nenadoma postal tesen Putinov zaveznik. Naprej je treba reči, da je turška vojska precej oslabljena zaradi velikih čistk po julijskem poskusu državnega udara (spomnimo se, da je imela Rdeča armada po čistkah leta 1937 velike težave v spopadu z majhno finsko vojsko). Turčijo je precej oslabil tudi spor z Zahodom, ki med drugim zelo malo pomaga Turčiji pri preskrbi 3 milijonov sirskih beguncev in ki za povrh še podpira sirske Kurde, povezane s PKK, glavno odporniško organizacijo turških Kurdov, s katero je Ankara v vojni že od leta 1984.
