Avio tankerje so začeli uporabljati v 20. letih prejšnjega stoletja, ko so zaradi pomanjkanja primernih letališč z dotakanjem goriva v zraku začeli podaljševati razdalje, ki jih letala lahko premagajo brez pristanka. Kasneje so tankerji postali ekskluzivno vojaško orodje, s katerim so vojaške reaktivce želeli spraviti čim bližje nasprotnikovim bojnim linijam brez pristanka, pri katerem bi jih lahko zaznali radarji.

Boeing postavlja nove smernice

Tehnika je zelo napredovala med hladno vojno, ko so se Američani pripravljali na morebiten spopad z Rusijo. Od takrat so avio tankerji stalnica na vojaških misijah, kljub napredku pa manever polnjenja v zraku ostaja zelo nevaren. Letali morata potovati z enako hitrostjo in biti med točenjem goriva oddaljeni le 25 metrov, zato so možnosti za nesrečo dokaj velike. Ker so majhni reaktivci zelo odzivni, se lažje prilagajajo letu tankerja in omogočajo nemoteno polnjenje letal.

Zadnji napredek je prišel na področju brezpilotnih letal. Američani so razvili in preizkusili brezpilotno letalo, ki je med letom dotočilo gorivo iz tankerja, ki so ga upravljali piloti. Najnovejšo različico zračnih tankerjev je izdelal Boeing in jo poimenoval KC-46. Ameriška vojska je že naročila 500 novih tankerjev, ki bodo v naslednjih 30 letih skrbeli za njena vojaška letala. Boeing se pri razvoju ni ustavil, različica KC-Y bo letela brez pilota, KC-Z pa bo prinesla večjo spremembo - šlo bo za "nevidni" tanker, ki se bo znal izogibati radarjem, ob tem pa bo imel nameščeno tudi bojno opremo za obrambo ob morebitnem srečanju s sovražnim letalom v zraku.

Prihodnost je v nevidnih letalih

"Vsi gradijo nevidna letala in bombnike, zato bi bilo povsem nesmiselno, da tankerji ne bi bili nevidni. Takšna letala nam ne bi nič pomagala, ker bi sovražniki lahko tanker sestrelili ali pa mu sledili in pri tem našli še ostala naša nevidna letala, ki bi krožila po zračnem prostoru," je odločitev obrazložil razvijalec pri Cobham Mission Systems, ki sodeluje z britansko zračno floto.

Napredek vojaške tehnologije bi lahko koristil tudi potniškemu zračnemu prometu, nad uporabo tankerjev pri potniških letalih je že več let navdušen aeronavtični inženir Raj Nangia. S pomočjo evropskih sredstev in britanskega državnega denarja je naredil raziskavo, kakšni bi bili učinki polnjenja letal v zraku. Prišel je do ugotovitev, da bi bila letala lahko lažja in manjša, ker bi morala shraniti manj goriva.

Z aviotankerji bi prihranili 15 odstotkov goriva

Ob uporabi letal z 200 sedeži bi na vsakih 6600 kilometrov porabili 15 odstotkov manj goriva, kot ga porabijo letala sedaj, in to vključno z gorivom, potrebnim za letenje tankerjev. Testiranje pilotov v simulatorju je pokazalo, da bi tudi polnjenje potniškega aviona v zraku lahko potekalo brez težav. Pridobila bi tudi manjša letališča, ki bi postala turistično zanimiva, saj bi manjša letala lahko pristajala tudi pri njih.

Prihodnost letalske tehnologije po mnenju Nasinih inženirjev leži v brezpilotnem letalstvu, a bodo kljub temu potrebovali vsaj še 30 let, da bo tehnologija dovolj delujoča za množično uporabo. Medtem pa se lahko zgodi, če bo več inženirjev mislilo podobno kot Nangia, da bomo priče zračnemu srečanju med letalom in tankerjem tudi "normalni" letalski potniki.