Po letošnji zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah in referendumski odločitvi Britancev, da zapustijo evropsko družino, nobena stvar v svetovni politiki v prihajajočem letu ne more več biti resnično presenečenje. Vsi, ki bodo ob inavguraciji naslednika Baracka Obame 20. januarja pristali v novi ameriški administraciji, bodo del Trumpovega kalupa, ki ga je novoizvoljeni predsednik razširil ne le onkraj meja politične korektnosti, ampak tudi predvidljivosti. To seveda pomeni vrsto neznank v notranji in zunanji ameriški politiki, ki pa jim je vendarle mogoče vnaprej napisati znane posledice.
Neznanka, imenovana Trump
V tudi za nas zanimivi zunanji politiki newyorškega magnata so glavne neznanke naslednje: ali bo ZDA umaknil iz sporazuma z Iranom in pariškega podnebnega dogovora, ali bo zgradil zid na meji z Mehiko, ali bo prek Tajvana zaostril odnose s Kitajsko, a jih izboljšal s Putinovo Rusijo, kakšen bo njegov odnos do izraelskega poseljevanja okupiranih palestinskih ozemelj in do muslimanov nasploh. Posledice vsakega izmed teh dejanj si je sorazmerno lahko predstavljati, kaj od omenjenega bo ostalo samo Trumpovo širokoustenje, pa je nemogoče napovedovati, a nobeno presenečenje ne bi smelo biti, če bo – seveda ne že kar v prvem letu vladavine – postavil pod vprašaj tudi do zdaj trdne zaveze in obveze znotraj severnoatlantskega zavezništva.
Bolj jasna je gospodarska slika, ki se obeta z menjavo oblasti v Beli hiši. Zniževanje davkov in povečanje javnih izdatkov je namreč trend, ki se mu Trump samo pridružuje, višja ameriška inflacija in s tem višje obrestne mere pa bodo nujna posledica. To bo sprožilo dotok kapitala iz razvijajočih se trgov v ZDA, Kitajska bo težje vodila politiko podcenjenega juana brez negativnih posledic za lastno rast, v težavah pa se bosta znašla tudi Latinska Amerika z Brazilijo in Argentino na čelu ter evrsko območje.
Demokracija v krempljih populizma
Nevarna kombinacija rastoče neenakosti, vse večje politične polarizacije in poplave tako imenovanih lažnih novic skupaj s populističnimi kandidati se je že izkazala za resen izziv zahodni demokraciji na britanskem referendumu in ameriških predsedniških volitvah, na novi preizkušnji pa bo prihodnje leto na volitvah v Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem ter na precej verjetnih v Italiji. Francijo je z uvrstitvijo v drugi krog predsedniških volitev že leta 2002 pretresel vodja skrajno desničarske Nacionalne fronte Jean Marie Le Pen, a so mu Francozi nato skoraj plebiscitarno obrnili hrbet. Njegovi hčeri Marine se po Trumpovem preboju skozi vse ovire s pomočjo že kar neartikuliranega populizma nedvomno odpira pot v Elizejsko palačo, saj se volilcem predstavlja v bolj prefinjeni podobi. Ne glede na to, kdo bo ob že nominiranem republikancu Françoisu Fillonu kandidat socialistov, Le Penove na tej poti očitno ne bo mogel ustaviti z lastno karizmo, ampak le s podobnim uporom Francozov proti njej, kot ga je doživel njen oče, ki pa zagotovo ne bo tako množičen.
S podobnim problemom se srečuje tudi Nemčija, kjer ob Angeli Merkel v zadnjih desetih letih ni zrasla karizmatična politična osebnost znotraj socialdemokracije, liberalcev in zelenih ter ob donedavna neizzvani kanclerki razumljivo tudi ne v CDU/CSU kot vladajočih strankah. Alternativa za Nemčijo (AfD) je nekakšen kolektivni Trump, pred štirimi leti je za las zgrešila izvolitev v bundestag, zdaj pa že ima poslance v desetih od 16 nemških zveznih parlamentov ter tudi v Bruslju. Preboj na državno raven AfD je zagotovljen, Merklovo pa je že pripravila, da pleše tudi po njenih taktih. Četudi kanclerka ubrani svoj položaj, ne bo več pravi branik združene in solidarne Evrope.
Brexit in drugi glavoboli
Tudi najbolj mračnih pobrexitskih scenarijev je bilo od letošnjega junijskega referenduma spisanih toliko, da praktično ni možnosti, da bi nas v zvezi z izstopanjem Britanije v prihajajočem letu še kaj presenetilo, vključno z možnostjo, da si Otočani premislijo ali pa se britansko kraljestvo še enkrat skrči. Le malo dejanskega se bo v letu 2017 v zvezi z brexitom sploh zgodilo in tudi špekulacije o premierkinem razmišljanju o izrednih volitvah nimajo nikakršne osnove. Tisto, zaradi česar bi nas morala v prihodnjem letu res boleti glava in kar napovedi praviloma spregledujejo, je globalno krčenje že pridobljenih človekovih in državljanskih pravic zaradi terorizma, beguncev, ekonomskih migracij in podobnih izgovorov, ter vprašanje, kako globoko še lahko pade profesionalnost medijev in do katere mere bo produkcija fobij in lažnih novic prek družbenih omrežij omračila naše ume.
