Po navedbah raziskovalcev iz muzeja Ane Frank v Amsterdamu je namreč čisto mogoče, da so prizidek zgradbe, v kateri se je Ana Frank skrivala skupaj s svojo družino in še štirimi drugimi Judi, odkrili med preiskavo prevar s kuponi za hrano. Doslej so domnevali, da so ljudi, ki so se skrivali v zgradbi v Amsterdamu, našli zahvaljujoč anonimnemu telefonskemu klicu. Anonimnež naj bi jih izdal nemški obveščevalni službi. Nova študija doslej veljavno predpostavko, da so nizozemske nacistične oblasti vedele za skrivališče, postavlja pod vprašaj.
Na to nakazuje tudi Anin dnevnik, v katerem je zapisala, da so 4. avgusta 1944, ko so jih našli, prijeli dva človeka, ki sta sodelovala v nezakonitem razdeljevanju kuponov za hrano. Ti dve osebi pa naj bi živeli v isti zgradbi. Očitno je pot do prave zgodovinske resnice včasih dolgotrajna in naporna in najbrž lahko strokovnjakom amsterdamskega muzeja verjamemo, da se je aretacija nesrečne Ane in njene družine pripetila zaradi naključja. Ta so v zgodovini večkrat usodno vplivala na razplet nekaterih dogodkov in očitno je bilo tako tudi v Anini zgodbi.
Strokovnjaki poudarjajo, da o novi tezi obstajajo tudi drugi znaki, ki bi to tezo lahko potrdili. Tedaj so namreč v večini primerov Jude izdajali prek stacionarnih telefonov, ki od leta 1944 zaradi prekinjenih telefonskih linij niso delovali. Poleg tega telefonske številke nemške obveščevalne službe ni bilo v telefonskem imeniku. »To vodi do realne možnosti, da je klic, če je do njega prišlo, prispel iz ene od drugih vladnih agencij,« so zapisali raziskovalci. Poudarili pa so še, da vendarle ni mogoče popolnoma izključiti niti možnosti izdaje, ki je doslej veljala za uradni vzrok aretacije Frankovih.
Kot še poudarjajo strokovnjaki, prav tako ni dokazana povezava med goljufijami s kuponi in odkritjem Frankove družine. Ano Frank so, potem ko so njihovo skrivališče odkrili, sprva poslali v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz, nato pa so jo skupaj s sestro Margot premestili v taborišče Bergen-Belsen, kjer je februarja 1945 umrla zaradi tifusa. Najbolj znana je po svojem dnevniku, ki ga je pisala od junija 1942 do avgusta 1944, ko se je z družino skrivala v Amsterdamu.
Njen dnevnik je izšel leta 1947 in takrat se je na Nizozemskem začelo na veliko ugibati, kdo bi lahko Frankove izdal. Najprej je postal glavni osumljenec Wilhelm van Maaren, upravljalec skladišča, ki je bilo pod skrivališčem Frankovih. Med zaslišanji izdaje ni priznal in policija ga je izpustila. Nato so osumili in zaslišali snažilko Leo Hartog, ki naj bi neki ženski zaupala, da se v hiši skrivajo Judje. A policiji se tudi njena pripoved ni zdela prepričljiva in je primer zaključila. V odkrivanje izdajalca se je vključil še najbolj znani lovec na nacistične zločince Simon Wiesenthal in izsledil uradnika, ki je vodil aretacijo družine Frank. Ime mu je bilo Karl Josef Sliberbauer in je živel na Dunaju. Wiesenthalu je povedal, da je bil izdajalec neki zaupni nacist, in hkrati zanikal, da bi to lahko bil van Maaren.
Špekuliranja o izdajalcu Frankovih so se še kar nadaljevala. Najbolj so sumili snažilko, ki pa vse do smrti izdaje ni priznala. Leta 2002 je raziskovalka Carol Ann Lee dobila priznanje od izdajalčeve družine in zapisala, da je bil izdajalec razvpiti antisemit in zagrizeni nacist Anton Ahlers. To trditev pa je že leta 2003 ovrgel nizozemski Inštitut za dokumentacijo. Leta 2013 je izšla knjiga Eve Schloss, v kateri je povedala svojo verzijo zgodbe o izdaji Frankovih. V knjigi govori o kolaborantki Miep Braams, ki naj bi izdala več kot 200 judovskih družin, tudi Frankove. A doslej tudi njej izdaja še ni bila dokazana.
Dr. Marjan Toš, Lenart
