Te dni se v industrijski hali za Železniškim muzejem, ki je sicer tudi delovno zatočišče performerke in režiserke Eme Kugler, izvaja Diptih, dvodelni dogodek, vstavljen v praznično »mrzlico«. Hektični veseli december še zdaleč ne pripada le kapitalističnemu kolesju, ampak ga zelo intenzivno doživljamo tudi v kulturnih sferah. No, ali je tudi tam vesel, pa je drugo vprašanje.
Vsaka Barbara je posebna
Diptih je sestavljen iz performansov Barbare in Tišina. Prvi izhaja iz kolektivnega procesa, drugi je strogo individualen. In vendar oba vsebujeta tudi notranji obrat, sporočilno nasprotje, ki se kaže v tem, da skupinsko delo še bolj poudari pomen posameznika, medtem ko solistična drža postane izjava neke skupnosti.
Performans Barbare je zasnovan na načelu skupinskega dela; združuje posameznice, katerih skupni imenovalec je dvojni – za začetek ime in nato področje delovanja. Dejavnik naključja izbire imena (ki je neodvisen od posameznic) je prvotni impulz, ki svoj podaljšek v združevanju najde v nečem, kar pripada njihovim osebnim odločitvam, svobodni volji, zavestnim ali intuitivnim nagibom, ki so jih skozi različne vhode pripeljali do ukvarjanja z uprizoritveno umetnostjo. Barbara Kapelj, Barbara Bulatović, Barbara Pia Jenič, Barbara Skubic, Barbara Stupica in Barbara Vidovič (v drugih izvedbah je še nekaj soimenjakinj) horizontalno zapolnijo prostor, njihova navzočnost je sočasna, vzajemna, navzven so skupno, poenoteno telo, na znotraj vsaka svoje vesolje oziroma scenski žanr. Njihove (poklicne) značilnosti in (osebne) značajske poteze se v realnem času in pred našimi očmi prelivajo na platna, ki najprej učinkujejo kot »delo v nastajanju«, na koncu, ko se avtorice odmaknejo, pa postanejo svojevrstni razstavni objekti. Vsebina njihovih platen je raznorodna, kakor je pač samosvoj vsak individuum; poslikave, zapisi, recitali in instalacije so ironični, intimni, čustveni, politično angažirani, subverzivni ali pa docela pišmevuhovski.
Ostra kritika sistema
Projekt, ki deluje kot zanimiv in bogat potencial za nadaljnje ali bolj poglobljeno razvijanje, je krajši in produkcijsko skromen. Kot tak želi bolj kot kaj drugega predstaviti (tudi) jasen vzorčni primer razmer, v katerih je nastajal. Notranjemu nezadoščenju, nenehnim ustvarjalnim frustracijam (ki jih brez pomisleka lahko enačimo s splošnim duševnim stanjem) in finančnim blokadam na nevladni uprizoritveni sceni ni videti konca.
Od tod tudi naslov drugega performansa, Tišina, ki ga Ema Kugler izvede skozi njegovo negacijo oziroma izničenje. Tišina, ki je pravzaprav krik, je le nekajminutna izjava ustvarjalke, iskrena in ranljiva, a tudi besna in bojevita. Seveda najprej sesuje pričakovanja gledalcev, nato pa se razvije v odločno stališče, naslovljeno na državne »kulturne« organe. Drobiž, dobljen na razpisih, postaja vsako leto bolj ponižujoč, je le še metanje peska v oči uveljavljenim umetniškim imenom, katerih degradiranje bo vodilo v opustošenje in diskreditacijo kulturnega prostora. Ta drža, ki jo ustvarjalka zavzame in ki sočasno povzema stališča večine nevladnih organizacij, je morda res uporniška, drzna in načelna, še bolj kot to pa je to poteza obupa in pesimizma znotraj nekega neznosnega vmesnega prostora in tesnobne dileme »ali ostati ali oditi«. Ne gre več samo za (tehnično) krčenje in odtegovanje subvencij, gre za postopno uničevanje identitete ustvarjalcev. Človek brez identitete pa je človek brez smisla.
