Po večmesečni obravnavi je komisija za etična vprašanja Univerze v Ljubljani ugotovila, da je bila tema doktorske disertacije o 'spominu' in drugih nenavadnih lastnostih vode »odobrena na vseh pristojnih organih«. Senat Univerze je v skladu s tem sklenil, da je »razprava o tem primeru na univerzi končana«. Več na univerzi ne želijo razkriti, sklicujejo se na »varovanje osebnih podatkov«.
Gre za enega najtežjih primerov v zgodovini ljubljanske univerze. Raziskovalka Nada V. je namreč pri svojem raziskovanju vode uporabila metode in predpostavke, ki segajo onkraj znanstveno potrjenih dognanj in so sorodne homeopatiji. Nasprotniki doktorata opozarjajo, da gre za klasičen primer psevdoznanosti.
Mentor raziskovalke Igor Jerman z zasebnega inštituta Bion sicer trdi, da gre pri spominu vode – ohranjanju 'informacij' o molekulah, ki jih v vodi ni več – za kvantne pojave, ki jih večina znanstvenikov (še) ne razume. A na biotehniški fakulteti, kjer je Nada V. skušala doktorirati, so prepričani, da to ne drži, saj voda informacij niti teoretično ne more shraniti, in so njen doktorat zavrnili. Presenetljivo pa so ga pozneje – po pritožbi doktorandke – potrdili na univerzi. Da doktorata matična fakulteta ni potrdila, pa je bil vseeno podeljen, se je na ljubljanski univerzi zgodilo prvič.
Bistvo problema je…
Po odločitvi etične komisije in senata univerze, da je zgodba vendarle končana, je za Dnevnik dal pojasnilo predsednik etične komisije, profesor z medicinske fakultete Zoran Grubič. »Bistvo problema je v tem, da je kandidatki ena komisija na biotehniški fakulteti najprej odobrila temo doktorata, komisija za zagovor pa je doktorat zavrnila s kritiko tistega, kar je prva komisija odobrila. V etičnem smislu je tako ponovni zagovor na univerzi popravil posledice neskladij znotraj stroke, ki bi jih sicer, če bi ostal doktorat zavrnjen, nosila doktorandka.«
Poznavalci primera opozarjajo, da krivdo nosita (tudi) mentor Jerman in prvotna komisija za oceno doktorske teme, ki sta Nado V. usmerila oziroma potrdila njeno raziskovanje »spomina vode«. Vsaj uvodna komisija, če že ne Jerman, bi morala vedeti, da iz tega ne bo nič, pravijo.
Na prvem zagovoru je sicer tudi raziskovalka priznala, da pričakovanih rezultatov v zvezi s spominom vode ni dobila, da pa je odkrila nove lastnosti prevodnosti »staranih« vodnih raztopin. Izmerila je namreč, da se električna prevodnost vode poveča, če voda v stekleni posodi stoji več kot leto dni. A komisije za zagovor niti to ni prepričalo. Predsednik komisije, profesor Peter Maček, je poudaril, da raziskovalka pri meritvah prevodnosti ni upoštevala raztapljanja steklene posode, v kateri je »starala« vodo. Raziskovalka in njen drugi mentor, profesor Peter Bukovec s fakultete za kemijo, pa zatrjujeta, da je povišana prevodnost v resnici povezana z v znanstvenih krogih zanikanim pojavom »polimerne vode«. Gre za teorijo, da voda nima le treh faz (led, tekoča voda in para), ampak da ima tekoča voda dve obliki, pri čemer ima »nova« oblika tudi pri sobni temperaturi bolj povezano, trdno strukturo molekul. Ta teorija sicer med znanstveniki velja za zelo kontroverzno, saj postavlja na glavo večino doslej znanega o lastnostih vode. V mednarodni znanstveni skupnosti je bila teorija že večkrat zavrnjena.
Iz pogovorov s poznavalci pa je mogoče razbrati, da so doktorat na univerzi pozneje potrdili tudi zato, da raziskovalki ne bi bilo treba vračati blizu 100.000 evrov, ki jih je iz proračuna prejela v treh letih raziskovanja. S tem so v znanstveno skupnost vnesli precej nemira in zahtevo po ponovnem preverjanju vseh postopkov.
Za vse neprijetna tema
»Glede na dosedanjo majhno pripravljenost organov univerze, da sploh ponovno obravnavajo to za vse neprijetno temo, menim, da je komisija za etična vprašanja naredila velik korak naprej,« pravi profesor Maček. »S tem, da je na eno od sej povabila tudi mene kot pobudnika obravnave in dala možnost tudi vsem drugim, ki so bili neposredno udeleženi v postopkih, da smo se lahko pisno odzvali na vmesno poročilo komisije in osnutek sklepov, je pomembno prispevala k razjasnitvi okoliščin. Glede na razpravo na seji komisije, na katero sem bil povabljen, ter pisne izjave nekaterih vpletenih pa menim, da je tudi med člani komisije prevladalo mnenje, da je sporni doktorat psevdoznanstveno delo,« dodaja.
O vsebini doktorata se sicer komisija ni veliko izrekala, pregledovala je predvsem, kako so potekali postopki.
