Monsanto je vodilna firma na področju proizvodnje gensko spremenjene hrane. Postala je simbol za agresivno širjenje gensko spremenjenih organizmov (GSO) in je v široki javnosti prišla na slab glas. Ali je uživanje gensko spremenjene hrane neposredno škodljivo zdravju ljudi, je še najmanj pomembno. Pomembnejši so drugi vidiki proizvodnje GSO: destrukcija ekoloških sistemov in kulturne krajine, uničevanje neodvisnega in trajnostnega kmetijstva, podrejanje šibkejših in zlasti nerazvitih držav interesom zahodnih globalnih korporacij ter vzpostavljanje monopolov nad proizvodnjo hrane. Ni industrije, ki bi neposredneje od te prinašala zasužnjevanje in ekološko dezertifikacijo, zeleno puščavo.
Bayer najverjetneje največ ljudi pozna po aspirinih. Ker je ime Monsanto postalo ovira pri ekspanziji GSO, bo zamenjava etiket na njegovih proizvodih prišla še kako prav. Predstavljam si, da bomo rakotvorne herbicide poslej uporabljali tako brezskrbno kot aspirin. Potrebna bodo desetletja izobraževanja javnosti in kampanj, preden bomo o Bayerjevih GSO-paketih vedeli toliko, kolikor zdaj vemo o Monsantovih. Ampak te kampanje se še niti začele niso, medtem ko je Bayer že krenil v propagandno ofenzivo. V Angliji, denimo, je izvedel nekakšne javnomnenjske raziskave, ki dokazujejo, da ljudje sprejemajo GSO.
Kratkoročno Bayerjev prevzem Monsanta rešuje še en problem. Med velikimi cilji TTIP je bilo odprtje evropskega trga za ameriško agroindustrijo in še posebej za proizvodnjo in potrošnjo GSO. Če bo Trump izpolnil volilne obljube, s TTIP verjetno ne bo nič. Ampak nasprotovanje TTIP je bilo že sicer dovolj močno, da so veliki igralci še pred nepričakovanim razpletom ameriških volitev ocenili, da ne morejo računati na sprejem tega sporazuma. Če meddržavni sporazumi ne delujejo, je treba poiskati alternativo. Monsanto bo lahko zdaj vstopil v Evropo skozi Bayerjeva zadnja vrata.
Vendar tu ne gre za to, da je ekonomski sporazum alternativa političnemu. Tako velike poslovne transakcije se ne zgodijo brez političnega sodelovanja, četudi je zakulisno ali neformalno. Bayerjev prevzem Monsanta je pokazatelj ameriško-nemškega sodelovanja. Drugi zgovorni pokazatelj je bil nedavni obisk ameriškega predsednika pri nemški kanclerki. Obama je odhitel v Berlin brž po šokantnem izidu ameriških volitev, ki nemške političnoekonomske elite ni pretresel nič manj kot ameriške. Zakaj je bil ta obisk tako urgenten, lahko samo ugibamo, ker o vsebini pogovorov nismo izvedeli ničesar. Servirana so nam bila le zagotovila o neomajnosti transatlantskega sodelovanja. Sta pa predsednik in kanclerka objavila globalistični manifest – ne manifest, zavezo.
Kaj je učinkovitejše sredstvo globalnega gospostva od kontrole nad hrano? In kaj je učinkovitejše zagotovilo kontrole nad hrano od GSO? Seveda, biotehnološke korporacije razglašajo, da bodo lahko le njihovi proizvodi nahranili vse človeštvo. V resnici gre za to, da jim bomo vsi jedli iz roke. Ampak kako zlovešče je združenje Bayerja in Monsanta, bomo razumeli le, če pogledamo v zgodovino.
Bayerjeva zgodba je zgodba o kartelu IG Farben. Bayer je nastal, ko so po koncu druge svetovne vojne razformirali IG Farben – bil je eno od treh podjetij, ki so nastala iz njega. Razformirali (ne pa tudi likvidirali) so ga zaradi vloge, ki jo je igral v nacizmu. Velika industrija je bila integralni del nacističnega sistema. Od vseh kartelov je prav IG Farben igral ključno vlogo pri konsolidaciji nacistične oblasti, njenem prehodu v vojno agresijo ter vzdrževanju vojaškega in okupacijskega aparata. Brez IG Farben Hitlerjev vojaški stroj ne bi tekel, pravijo zgodovinarji. Kar dve od knjig, ki so mu posvečene, ga v naslovu povezujeta s hudičem ali peklom. Prikazovali so ga kot hobotnico, ki ima lovke iztegnjene po vsem svetu. Bil je globalno podjetje. Nemška industrija, ki je postala nacistična, je bila globalistična. IG Farben je bil v središču te globalizacije. Veliko prej kot ameriške firme je selil produkcijo tja, kjer je bila cenena delovna sila: zgradil je Buna-Werke v Auschwitzu, ki je skupaj s koncentracijskim taboriščem, ki je dobavljalo delavce, spomenik industrijskemu modernizmu.
IG Farben je imel poslovne stike z ameriško industrijo in bankami. Američani so začeli po koncu prve svetovne vojne intenzivno investirati v Nemčiji, tudi v vojaško industrijo. Gospodarskega sodelovanja niso prekinili po nacističnem prevzemu oblasti. Nekatera podjetja so pogodbam z nemškimi partnerji dajala prednost pred potrebami lastne vlade, ki je bila v vojni z Nemčijo. Po koncu druge svetovne vojne, ko so bili nosilci nemške industrije pod udarom denacifikacije, jim je prišla na pomoč »vojaška klika z Wall Streeta« (kot jo je imenoval nekdanji podpredsednik ZDA Wallace), ki je imela odločilno besedo v ameriški politiki. »Ameriško vrhovno poveljstvo rešuje IG Farben,« je septembra 1945 ogorčeno poročal newyorški PM Daily. Pod ameriško vojaško oblastjo se je v Nemčiji namesto denacifikacije uveljavila de-denacifikacija. Poslovni stiki in interesi so bili močnejši od boja proti nacizmu. Nadaljevalo se je sodelovanje, vzpostavljeno pred vojno, ki se, kot vidimo, še vedno nadaljuje.
