»Slovenci ne znate praznovati, premalo se družite,« sta po nekaj tednih bivanja v Sloveniji pripovedovala nepalska študenta Mizaš Adhikari in Prašant Poudel Kšetri. »Mi se veliko družimo s prijatelji, sosedi, sorodniki, ničesar nam ni težko deliti. Pijače, hrane, tudi cigaret. Vi pa malo skupaj praznujete, bolj vsak zase. Nekaj tednov sva že tukaj, pa še nisva videla nobenega praznovanja,« razliko med Nepalci in Slovenci razložita podrobneje.
Deželo osemtisočakov, ki ima tudi največ praznikov na svetu in je zato njuno razočaranje nad našo nedružabnostjo razumljivo, sta za najmanj tri leta zamenjala za Novo Gorico. Na tukajšnjo univerzo sta prišla študirat gospodarsko inženirstvo. Nista edina, skupaj z njima se je letos na novogoriško univerzo vpisalo kar 27 Nepalcev.
Praznovala bosta v Sloveniji
Praznike bosta preživela v Sloveniji, pot domov bi bila predolga, predraga pa tudi zaman. Novo leto bodo v Nepalu po njihovem koledarju praznovali šele aprila. Mizaš prihaja iz Katmanduja, Prašant iz južnejšega mesta Chitwan. Priznata, da ni bilo lahko oditi od doma. Posebno zato, ker se od tamkajšnjih sinov pričakuje, da bodo ostali v domači hiši in skrbeli za svoje starše. A želja po novi priložnosti je bila vendarle večja. V Novo Gorico ju je pritegnil študij, ki združuje inženiring in ekonomijo ter poudarja praktično znanje. Povesta, da takšnega študija v Nepalu ni.
Ni skrivnost, da je Evropa zanje obljubljeni svet, nekakšna Indija Koromandija, šolanje v tujini pa izjemno cenjeno. Oxford s 50.000 evri šolnine ni dosegljiv za vse, Slovenija je s tega pogleda prijaznejša. Veliko lažje je staršem zbrati okrog 5000 evrov na leto, kolikor staneta letna šolnina in bivanje tukaj, kot desetkrat več za prestižnejše univerze. Vprašam ju, če je Slovenija draga. »V primerjavi z Nepalom zagotovo. A če si starši tega ne bi mogli privoščiti, nas ne bi poslali sem,« prizna Mizaš. Zaupanje staršev morata upravičiti z opravljenimi izpiti in napredovanjem v višji letnik. Drugače ju čakata izguba vize in odhod domov.
O prihodnosti ne razmišljata naglas, njun cilj je s čim boljšimi ocenami končati študij. To bi jima odprlo pot naprej na Zahod. »Če se bom našel tukaj, dovolj naučil jezika in videl poslovno priložnost, bom mogoče celo ostal v Sloveniji. Drugače bom odšel naprej ali pa se vrnil in to znanje poskušal dobro unovčiti doma,« pove Prašant.
Študentje iz več kot 40 držav
Kje so Nepalci našli Novo Gorico oziroma kje je Nepalce našla univerza, povprašam rektorja Univerze v Novi Gorici Danila Zavrtanika. Pove, da ne gre za naključje, temveč rezultat načrtne usmeritve univerze v to, da čim več študentov pripelje iz drugih držav. Danes pri njih študirata dve petini ali okrog 200 tujih študentov, ki prihajajo iz več kot 40 držav. Največ iz Italije, nekdanjih držav Jugoslavije, Nepala, Nemčije, celo Nigerije, Gruzije, Gane, Kanade in zasedenega palestinskega ozemlja. »Izmenjava idej, mešanje kultur, dobra ustvarjalna klima,« glavne pozitivne učinke tega izpostavi Zavrtanik.
Podiplomske študente iz tujine privabljajo z mednarodnimi razpisi, dodiplomske pa najpogosteje s pomočjo agencij. »Osredotočamo se na države nekdanje Jugoslavije, države nekdanje Sovjetske zveze in Azije,« našteje Zavrtanik. Največ zanimanja med tujci je za študij na njihovi poslovno-tehniški fakulteti.
Študentka brez priimka
Zavrtanik s kančkom nasmeha na obrazu pripoveduje o takšnih in drugačnih zagatah s tujimi študenti. »Saj veste, vsak, ki je malce drugačne barve, je potencialen terorist. V Ajdovščini so policisti skoraj vsak dan legitimirali skupino petih študentov iz Indije in Pakistana. Policijo smo prosili, naj jih seveda popiše, a ne vsak dan,« razloži eno od anekdot. Ko je k njim prišla študentka Maniša iz Indije, ni imela priimka. Bila je zgolj Maniša. Sistem ni dovolil njenega vpisa brez priimka in tako je Maniša v Sloveniji dobila prvi začasni priimek. Postala je Maniša Maniša. Doštudirala je in danes kot Maniša Chhikara dela na univerzi v Švici. »Vsi naši študentje so po vrnitvi domov ali odhodu drugam po svetu dobili dobre službe, se pohvali rektor, medtem ko našteva imena in pripoveduje o usodah tujih študentov. Njihov prvi kitajski študent Xiaoquan Song je denimo danes vodja velikega laboratorija na univerzi v kitajskem Šijanu.
