Priznajte, v zgornjih stavkih ste kljub navednicam to hudobno precizno oznako nekam znane osebe pripisali meni. A se motite. To je navedek iz pravkar prevedenega romana Podreditev razvpitega francoskega pisatelja Michela Houellebecqa, govori pa o Françoisu Bayrouju, politični jeguljici tako imenovane sredine, ki je večkrat kandidiral za predsednika.
Houellebecq je tisti ofucani tečnobnež, ki nenehno pljuva po vsem in vseh, v svojih romanih pa se nenehno vrača k liku ofucanega tečnobneža, nerazumljenega, osamljenega alkoholika in potrebneža, ki se mu zdi, da bi morala vsaka ženska sanjati o tem, kako bi zadovoljila to do konca samoljubno črevce. Houellebecq je napisal precej knjig in tudi v slabših mu, inteligentnemu ko hudič, vedno uspe najti temo, ki v tistem času zaposluje družbo, pa naj gre za newagevske preroke, seksualni turizem ali multikulturalizem. Tudi Podreditev je tak aktualističen, mestoma nemarno, mestoma zelo duhovito napisan roman, nekakšna politična fantastika, ki seže le nekaj let v prihodnost. V njem avtor diagnosticira sedanje stanje francoske politike in napove njeno prihodnost. Na volitvah 2017 se tako na volitvah pomerita Marine Le Pen in predsednik nove stranke Muslimanske bratovščine Mohamed Ben Abbes; in slednji zmaga. Ta mešanica realnih in fiktivnih političnih dogajanj in figur avtorju omogoči skrajno ironičen in karikiran oris stanja realne francoske politike in družbe.
Ob izidu je bil avtor deležen ostrih kritik, da spodbuja protimuslimanska čustva (ne prvič), Charlie Hebdo ga je smešil na naslovnici, malo zatem pa je prišlo do terorističnega napada na časopis in do veličastne politične zlorabe atentata za nacionalno homogenizacijo in prikrivanje realnih vzrokov terorizma.
Zdi se, da sta resnična tarča Podreditve v resnici francoska politika minulih desetletij in iztirjena univerzitetna inteligenca. Socialisti in konservativci se zadnje desetletje le še guncajo gor in dol, njihov največji skupni dosežek pa je vzpon radikalne desnice, ki je izkoristila izpraznjenost obeh; Houellebecq temu dejstvu le še doda fiktivni vzpon muslimanske stranke. Hollande in Sarkozy (ki jima vizionarsko nameni sedanji popolni potop) sta torej poslednja simbola dveh polov politike, ki se krvoločno bojujeta le za oblast, saj se razlikujeta le še v niansah. Zaradi možne zmage Marine Le Pen sta njuni stranki zreli za pakt s trenutnim evropskim hudičem, z muslimanskim kandidatom, ki jima obljubi vsa pomembna ministrstva (torej moč, denar) razen izobraževalnega (stroja za gnetenje duš). In zmaga, postane predsednik, François Bayrou, »nenadomestljiv, ker je popolnoma neumen«, pa njegov marionetni premier.
Tako torej Francija ob nesposobnosti politikov in pasivnosti državljanov, ob nekaj manjših izgredih levičarjev, ki še blodijo o posvetni državi, in salafistov, ki jim je Abbes premalo radikalen, mehko zapluje v islamsko državo zelo liberalne sorte, ki seveda dopušča tudi krščanstvo in judovstvo. In pokaže se, da se tri religije končno strinjajo: z vero prežeto življenje v homogenih skupnostih, verska vzgoja in izobraževanje, družina kot osnovna razplodna (za otroke gre!) in produkcijska celica (mala družinska podjetja namesto multinacionalk in velikih državnih podjetij, ter celo všečni, »levičarski« distribucionizem, pretvarjanje delavcev v delničarje), kar vse logično odpravlja potrebo po socialni državi, pravicah žensk, istospolnih in drugih manjšin.
Resda nova oblast takoj odpusti ves univerzitetni kader, ki se noče spreobrniti v islam, a odpuščenim zagotovijo kraljevske pokojnine, zato učenjaki požrejo ponižanje in zaživijo srečna upokojenska življenja pri 40 letih. Ekonomska preskrbljenost gladko opravi z njihovimi etičnimi in političnimi prepričanji, tudi dejstvo, da na šolah ni več ženskih predavateljic in ne študentk v mini krilih (zdaj so v tančicah), gospodov profesorjev ne moti (prostitucija je še vedno dovoljena). Še posebej ne, ko jim, tistim zmehčanim od izoliranosti, bivši (spreobrnjeni) kolegi postrežejo z novim modelom, ki mu ni mogoče reči ne: z mnogoženstvom… Ta je bojda zgolj naravna selekcija, v kateri imajo več priložnosti za širjenje genov pač boljši, to je bogatejši: »Do določene mere lahko ženitne posrednice mlade ženske celo prepričajo o visoki erotični vrednosti univerzitetnih profesorjev.«
Ta burkaški srečni konec romana, kjer je spet vse tako lepo, kot je nekoč že bilo, le da se namesto krščanstva zdaj pač (brez ognja) širi islam, ki ustvarja nov rimski imperij (muslimanski kandidat zmaga tudi v Belgiji, EU se povezuje s južnosredozemskimi državami), nas torej vrne na začetke, v čase družbene prevlade religije, kjer je poskrbljeno za vse, razen za svobodo in pravice posameznika. Te pa tako vse bolj delijo usodo dinozavrov.
