Če odmislimo ustavitev domnevnega iranskega jedrskega oboroževanja, je Obamov izkupiček na poti proti svetu brez jedrske oborožitve klavrn. Belo hišo bo zapustil kot predsednik, ki je po koncu hladne vojne storil najmanj pri zmanjšanju števila jedrskih glav, odrekel se je obljubljeni spremembi ameriške jedrske doktrine v zgolj odvračilno, namigi, da se bo 180 jedrskih bomb B61 umaknilo iz Evrope, pa so se izjalovili z njihovo nadgradnjo v daljinsko vodene, tako da so potencialno bolj »uporabne«. Preseneča torej, da sta tvit in kratek agencijski citat konec preteklega tedna dvignila več prahu kot vse, kar ju je dejansko pogojilo, odkar je Obama napovedal, da bo njegova administracija zagotovila ratifikacijo sporazuma o celoviti prepovedi jedrskih poskusov.
Tvit Donalda Trumpa, da »morajo ZDA močno okrepiti in razširiti jedrske zmogljivosti do časa, ko bo svet prišel k pameti glede jedrskega orožja«, in izjava Vladimirja Putina ob obisku obrambnega ministrstva, da »bi morala Rusija utrditi jedrski potencial in razviti rakete, ki bodo lahko prebile vsako protiraketno obrambo«, le jasno opisujeta, kaj se na oborožitvenem področju v obeh državah že nekaj let dogaja. In se bo, ne zaradi Putina in Trumpa, ampak zaradi inercije, ki tudi po dobrih sedmih desetletjih ameriškemu predsedniku v Hirošimi ni dovoljevala, da bi spontano ponovil gesto Willyja Brandta iz leta 1970 pred spomenikom žrtvam v varšavskem getu.
Obama je na kraju maščevalnega zločina nad civilnim prebivalstvom zmogel le pogledati »v prihodnost, v kateri Hirošima in Nagasaki ne bosta znana kot zora atomskega vojskovanja, ampak začetek našega lastnega moralnega prebujenja«. Z iskrenim opravičilom Japonski bi želeno moralno prebujenje postalo sedanjost in verjetno bi že danes slišali, kako se je zaradi nenapovedanega japonskega napada na vojaške cilje med sedanjim dvodnevnim obiskom na Havajih v spominskem parku v Pearl Harborju Američanom v imenu vseh Japoncev opravičil njihov premier Šinzo Abe.
Putin in Trump ne sejeta nobenih upov in nikomur ne pade na pamet, da bi v zvezi z njima, denimo, omenjal Nobelovo nagrado za mir. Ko govorita o jedrskem orožju, širita strah, še posebno ob zavesti, da bosta kmalu imela oba prst na sprožilcu. A poglejte z drugega zornega kota. Kaj smo dobili z Nobelovim nagrajencem in njegovo državno sekretarko, ki mu je zakuhala dve dodatni državljanski vojni, preden si je zaželela, da ga nasledi v Beli hiši?
Velja se vrniti sedem let nazaj in si poleg aprilskega praškega govora ponovno prebrati tudi Obamov junijski govor v Kairu. Če se bodo podobno kot njegove tedanje obljube uresničevale zdajšnje Trumpove tviterske napovedi, lahko mirno spimo.
