Urad za intelektualno lastnino (UIL), ki podeljuje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic in je tudi zadolžen za nadzor nad kolektivnimi organizacijami, je edini organ, ki bi lahko raztolmačil veljavne dokumente in razrešil dilemo, ali je Sazas med leti 2001 in 2010 deloval protizakonito.
V tem času je v Švico, družbi Agicoa, nakazal 11,6 milijona evrov, ki jih je Sazas pobral iz naslova kabelske retransmisije, Agicoa pa denarja slovenskim filmarjem nikdar ni nakazala. Državni uradniki na UIL pravijo, da vsa leta niso vedeli, da so filmarji ostali brez honorarja, zdaj pa da ne morejo več ničesar narediti. A kot kaže, ne eno ne drugo ne drži; v Dnevniku smo pred tedni objavili dopise režiserjev, producentov, scenaristov in njihovih reprezentativnih združenj, ki so več let opozarjali UIL, da od Sazasa ne prejemajo denarja, UIL pa jih je ignoriral. Tudi zdaj še ni prepozno, je prepričan strokovnjak za upravni postopek, profesor na ljubljanski pravni fakulteti, Gorazd Trpin.
Različno tolmačenje dokumentov in zakona
Spomnimo, vsak kabelski operater, od Telekoma do Amisa, ki predvaja filme, serije ali dokumentarce, mora plačevati tako imenovano nadomestilo za kabelsko retransmisijo. Ta pripada filmarjem v zameno za njihova predvajana dela po kablu. Do leta 2010 je ta denar zbiral Sazas, zadnja leta pa ga zbira Zavod AIPA. Ti kolektivni organizaciji bi morali poskrbeti, da se denar vrne (so)avtorjem. Toda skoraj noben slovenski režiser, scenarist ali producent med letoma 2001 in 2010 ni prejel niti centa (razen štirih, to so družba Mangart, njen direktor je Tomaž Grubar, podpredsednik Sazasa, Branko Đurić - Đuro, družba VPK in Jože Potrebuješ). Sazas je ta denar nakazal združenju Agicoa. Za primerjavo, danes honorar direktno od AIPE prejema 400 ustvarjalcev.
Tako predsednik Sazasa Matjaž Zupan kot član upravnega odbora Janez Hvale sta pred časom zatrdila, da so denar razdelili »v skladu z dogovorjenimi razmerji s pogodbenimi partnerji (Agicoa, Združenje zasebnih televizij in telekomunikacij, Zveza evropskih RTV-organizacij, op. a.)« in vztrajata, da Sazas ni bil »pooblaščen za delitev honorarjev končnim upravičencem (posameznim avtorjem)«. V Sazasovem dovoljenju sicer piše, da se jim začasno dovoli »kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic«, zakon pa določa, da to vključuje obveznost, da »delijo zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili«. Toda kaj točno pomeni delitev?
Državni uradniki dvigujejo roke
To bi moral razjasniti UIL, a tam celo desetletje od Sazasa niso zahtevali pojasnil, zakaj denarja ne deli v Sloveniji. Danes trdijo, da tega niso vedeli, zdaj pa je prepozno. »Če ima pravna oseba dovoljenje urada, je urad pristojen za izvajanje nadzora, če pa pravna oseba dovoljenja nima, pa urad nima pristojnosti za nadzor, tudi če bi se ta pravna oseba ukvarjala z dejavnostjo kolektivnega upravljanja,« menijo uradniki na UIL. Ker je Sazasu dovoljenje za dotično kolektivno upravljanje poteklo leta 2010, so njihove roke zvezane, trdijo.
To je v nasprotju z osnovno ureditvijo upravnega nadzora, sklene strokovnjak za upravni postopek, Gorazd Trpin, ki je sicer pravni svetovalec AIPI. »Za obdobje, ko je dovoljenje Sazasa veljalo, lahko UIL kadarkoli izvedejo nadzorstvena dejanja,« je prepričan. Poudarja, da lahko UIL preveri, ali je Sazas posloval (ne)zakonito oziroma ali je bilo nakazovanje denarja v Švico (ne)zakonito oziroma v nasprotju z dovoljenjem – ne po zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah, na katerega se sklicujejo na UIL, pač pa po zakonu o upravnem postopku. Upravni nadzor je sistemska funkcija državne uprave, ki nikoli ne zastara. UIL bi lahko izdal tudi sklep o kršitvi, to pa bi najmanj dalo varstvo imetnikom pravic, ki ga zdaj nimajo.
Minister lahko udari po mizi
Iz razlage UIL izhaja naslednja hipotetična izpeljava: AIPA (aktualna imetnica stalnega dovoljenja za upravljanje kolektivnih pravic iz kabelske retransmisije) na neznan račun v Luksemburgu nakaže ves denar, zbran iz tega naslova, in naslednji dan vrne svoje dovoljenje (zakon ji to omogoča). Torej UIL nima pristojnosti za ukrepanje, saj AIPA nima več dovoljenja. Medtem ko na UIL taki logiki pritrjujejo, pa je po mnenju Trpina to naravnost smešno.
Trpin še dodaja, da lahko resorni minister, to je minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, UIL ukaže izvedbo nadzornega dejanja in tako prispeva k razjasnitvi situacije, ki si jo zdaj vsak izmed akterjev tolmači po svoje. Minister je, tako Trpin, tudi tisti, ki lahko zaradi morebitne opustitve dolžnih ravnanj predlaga razrešitev direktorja UIL Vojka Tomana.
