Blaž Janc, rokometaš Celja: Res ne vem, kaj lahko Trumpova prineseta Sevnici

Mogoče. Nogomet je bil moja prva izbira, dobro sem ga obvladal. V njem sem se videl predvsem zato, ker je bil oče Silvo igralec malega nogometa, z njim sem hodil na tekme in turnirje. A glede na to, kako so se zame doslej razvijale stvari v rokometu, je dobro, da je nogometni klub v Radečah propadel in da sem v osnovni šoli presedlal v rokometni krožek, kasneje pa v klub v Sevnici, v katerem sem igral do konca osnovne šole.

Tako v Celju kot Krškem je bila srednja šola za strojništvo, v obeh je bil enak šolski program. A prav rokomet je pretehtal za Celje. Nikoli nisem obžaloval te odločitve, kajti v Celju sem dobil vse, kar za razvoj in napredek na vseh področjih potrebuje vrhunski športnik.

Mogoče zato, ker imamo doma velik vinograd in veliko strojev. Ko se vračam domov, rad pomagam v vinogradu in kleti, saj tako vsaj malo pozabim na rokomet. Ni me sram priznati, da prihajam iz kmečkega okolja. Tudi cviček rad spijem. Večina soigralcev po tekmi raje spije pivo, jaz pa prisegam na špricer s cvičkom. Glede šole: mama mi je ves čas govorila, naj izberem kakšno tehnično šolo, ne pa gimnazije, ker če končaš gimnazijo, v bistvu nisi nič. Razmišljal sem tudi o gradbeni šoli, a v tem nisem videl svetle prihodnosti. Zato sem se odločil za strojništvo. Mogoče mi bo kasneje prišlo prav, zdaj pa prihodnost vidim le v rokometu. Šolanje sem končal v rednem roku, tudi maturo, profesorji pa so mi šli na roko. Težko je bilo uskladiti dva treninga dnevno, tekme in potovanja s šolo. V zadnjih dveh letih sem večinoma hodil le na pisanje testov in bil vprašan takrat, ko sem se za to dogovoril s profesorji.

Ko sem leta 2012 prišel v Celje, mi je bilo zelo težko. Bil sem sam, nikogar nisem imel ob sebi in nikogar nisem poznal. Imel sem hude trenutke, ko sem se želel vrniti domov in končati z rokometom. V takšnih trenutkih je prišla mama v Celje in sem odšel za nekaj dni domov, da sem se pomiril. V prvem letniku sem živel v internatu, nato pa tri leta v klubskem stanovanju skupaj z vratarjem Urhom Kastelicem. Sčasoma sem se le privadil na novo okolje, nove ljudi, po določenem času pa je bilo že vse v redu.

Mitja je star 13 let in hodi v osmi razred osnovne šole. Igra na položaju srednjega zunanjega, v svojih starostnih kategorijah pa – tako kot nekoč jaz – zelo izstopa, saj je najboljši igralec in strelec. Očitno imava zelo dobre športne gene, kajti poleg očeta je bila športnica tudi mama Mojca, ki je bila telovadka. Mitja je zelo talentiran, vendar ga čaka še veliko trdega dela in odrekanj, če bo želel uspeti na najvišji ravni. Mogoče bi res lahko za brati Prevc v skokih prišla tudi brata Janc v rokometu, ne bi imel nič proti. Do takrat je še daleč, a če bo Mitja šel po moji poti, ga bom podpiral in mu pomagal. Moja tiha želja je, da bi nekoč skupaj zaigrala na vrhunski ravni.

Ko sem prišel v Celje, me je Luka vzel pod svoje okrilje, za svojega. Takrat sem si garderobo delil s takimi zvezdniki, kot so bili Petar Metličić, Dejan Perić, Žvižej, Alem Toskić, Mate Lekai in preostali, zato sem bil malce prestrašen. Pred tem sem te igralce videl le na televiziji, potem sem naenkrat igral z njimi. Z Lukom sva »cimra« že od začetka in imava super odnos. Veliko se pogovarjava, si poveva vse stvari in si zaupava. Z izkušnjami, ki jih ima, mi svetuje in pomaga, mi je kot oče in brat. Glede na to, da je 16 let starejši od mene, bi skoraj lahko bil moj oče. Toda velika starostna razlika med nama ni prav nobena ovira.

Zala zdaj obiskuje prvi letnik magisterija psihologije. Preden sem jo spoznal, nisem verjel v psihološko pripravo in podobne zadeve. A kmalu sem ugotovil svojo zmoto. Veliko se pogovarjava o teh zadevah in to mi zelo koristi na igrišču in zunaj njega. Prepričan sem, da klubi in športniki dajemo premalo poudarka psihološki pripravi, kajti glava je vedno najpomembnejša. Za svojo lahko trdim, da je zelo dobro »pošlihtana«.

V psihologiji je načeloma tako, da moje dekle ne bi smelo delati z mano, ker me preveč dobro pozna in ker so vpletena še čustva. A Zala mi vseeno pomaga in to zelo uspešno. Pokaže mi različne vaje, ki jih potem jaz opravljam. Zelo rad delam vizualizacijo: pred tekmo si v glavi zavrtim »film«, kako naj bi ta potekala, kako naj se odzivam na igrišču v posameznih situacijah in podobno.

Seveda, tako kot skoraj vsak športnik. Eden od teh je, da si pred tekmo športnih copat ne zavežem takoj, ampak šele po sestanku, po ogrevanju se pred tekmo vedno najprej rokujem z vratarjem Urbanom Lesjakom… A skušam jih imeti čim manj, kajti če pred tekmo ne narediš nekega rituala in potem slabše igraš, razmišljaš o tem, da mogoče nisi bil pravi, ker nisi opravil določenega rituala. To pa je lahko obremenjujoče.

Njena mama Nataša je lastnica blagovne znamke And by Andraž in nekoč me je vprašala, ali bi bil njihov model, promotor. Seveda sem se takoj odzval: le zakaj ne bi bil, če lahko s tem pomagam in bodo imeli korist od tega? To počnem z veseljem in z veseljem tudi nosim njihove izdelke. Vendar se precej bolje počutim na rokometnem igrišču kot pred fotografskimi objektivi in kamerami kot fotomodel, čeprav sem dal skozi že veliko fotografiranj in snemanj, se na to že navadil in sem tudi sproščen. A rajši odigram tri tekme, kot poziram.

Že večkrat sem izjavil, da bi najrajši do konca kariere ostal v Celju, a če bom odšel, želim v enega petih najmočnejših klubov v Evropi: Kielce, Barcelona, PSG, Kiel in Veszprem. Najkonkretnejše so bile Kielce, že pred OI v Riu. Imel sem tudi pogovore s predsednikom, kar ni skrivnost, a to niso bili edini pogovori. Imam nekaj konkretnih ponudb, a bom videl, kaj se bo izcimilo. Res se še nisem dokončno odločil. In ni vse v mojih rokah, kajti s Celjani imam še veljavno pogodbo. Slišal sem, da naj bi Kielce zame ponujale kar 500.000 evrov odškodnine, a se s tem ne obremenjujem. Glavno je, da bosta – če odidem – poleg mene zadovoljna tako celjski kot bodoči klub. Nikakor pa ne držijo informacije, da sem že podpisal predpogodbo s kakšnim klubom.

Ko sem podpisal pogodbo s Celjem, je bil moj »menedžer« moj oče. Golić je eden najboljših in najbolj znanih rokometnih menedžerjev na svetu. Zastopa veliko vrhunskih igralcev v Evropi in po svetu, pod njegovim okriljem je tudi približno polovica reprezentantov Slovenije. Ne sili me v noben klub, le obvešča me o tem, kaj se dogaja, čigave in kakšne ponudbe dobiva zame. Končna odločitev o tem, kam bom šel, če bom seveda šel, bo v vsakem primeru moja, Golić pa bo uredil vse preostale zadeve in izpeljal prestop. Jasno pa je, da želim čim prej imeti jasen status za naslednjo sezono, ne glede na to, ali bom ostal v Celju ali pa bom odšel kam drugam.

V politiki sem zelo slab, me niti ne zanima. Edini stik s politiko sem imel v preteklosti prek strica, ki je bil nekoč župan Sevnice, a je žal pred leti izgubil življenje v tragični nesreči na Savi. Volitve v ZDA sem malce spremljal le proti koncu. Ko je Melania postala prva dama ZDA, je bil to v Sevnici velik bum in prihajali so novinarji z vseh koncev sveta. Verjetno večina Američanov niti ne ve, kje leži Slovenija, kaj šele Sevnica. A vseeno je za Sevnico to, da iz nje prihaja žena predsednika ZDA, nekaj posebnega, neverjetnega. Res ne vem, ali bo Melania dobra prva dama ZDA in ali bo Donald dober predsednik. Prav tako ne vem, kaj lahko Trumpova prineseta Sevnici, a upam, da bodo tamkajšnji ljudje znali njuno izvolitev dobro izkoristiti in unovčiti.