Voda ima kot gradnik krajine ali mesta bogat doživljajski potencial: v različnih oblikah poudarja enkrat slišne, drugič vidne, pa spet tipne lastnosti, vedno pa nosi simbolni pomen. Nekaj privlačnosti, ki jo čutimo do nje, izvira iz našega arhetipskega spomina. Nekaj pa preprosto iz njene lepote. Hladna spokojnost odseva zimsko krajino na negibni gladini Bohinjskega jezera, ko se zdi, da svetloba prihaja iz globočin zato, da se nad njo lahko vijejo meglice; v občutljivem opazovalcu pusti sled. Voda ima bolj kot vse druge prostorske prvine moč, da v nas vzbuja občutje.
V Ljubljani je več kot petdeset fontan. A so vse oblikovane kot vodnjaki. Žuboreča voda v bolj ali manj posrečeno oblikovanih posodah. Še najlepša je v vodnjaku na Novem trgu, ki je, skupaj s tistim na Krekovem, nekoč krasil uršulinski vrt. Medtem ko se voda preliva iz zgornjega korita v spodnje, pršeče kapljice lovijo svetlobo. Če je svetloba prava, se nad njimi boči mavrica. Trenutek čudežnosti. A Ljubljana ne premore nobenega oblikovanega vodnega motiva, ki bi v prostor mesta prinašal odseve neba. Tivolski ribnik je preveč zaraščen in čeprav umetnega izvora je postal varovani ekosistem, Koseški bajer v nekdanjem glinokopu pa tudi. Imamo samo Ljubljanico. Ki je bolj kot po tem, kaj vse v lepotnem smislu daje počasi tekoča voda, znana po oblikovanih bregovih. Lepoti vode nas v svoji resnobi še najbolj približa Plečnikov Trnovski pristan.
Pravkar je izšla knjižica tudi o drugem kraju, ki ga bistveno opredeljuje voda. Pisatelj Eric Orsenna v pripovedi o prijateljstvu med vrtnarjem in kraljem razkriva vire in ozadje posebne likovne govorice francoskega baročnega vrta, ki je črpala iz naravoslovnega in tehničnega znanja, a tudi iz izjemnega talenta. Vrtnar André Le Nôtre se ni zadovoljil z znanjem in poznavanjem veščin. Tudi ne s tem, da je izpolnjeval pričakovanja naročnika, kralja Ludvika XIV. Prizadeval si je ustvarjati transcendentne strukture, katerih prva značilnost je lepota. Neskončno umirjena lepota.
Versailles je poln vode. Vode, ki jo Brodski enači s časom. A anarhijo vode, ki se v Benetkah noče podrediti obliki, je Le Nôtre v svojih parkih ukrotil s pravokotnostjo. Velike umirjene vodne ploskve lahko zrcalijo le oblake, spremenljivost vremena in svetlobe, le tisto, kar je neoprijemljivo in nepredvidljivo. S tem je dosegel skladnost med pravokotno naravo in njeno minljivostjo ter ustvaril prostor, za katerega se tako kot za Benetke zdi, kakor da bi času odgovarjal z edino lastnostjo, ki je čas nima: z lepoto.
Voda poleg odsevov ustvarja še druge atmosferske učinke. Zaradi obilice vode Versailles pogosto ovija megla. V megli postane neskončnost prostora dobesedna. Svet, ki ga zarisujejo temne vertikale dreves, se razblinja, in stvarnost se izgublja v nepredirni sivini. Predstave o znanem odpovejo.
Parke in vrtove v vsakdanjem življenju pogosto povezujemo z naravo. Raba vode v Le Nôtrovih delih pa povsem prežene dvom o tem, ali oblikovanje krajine presega utilitarno urejanje in sega na področje sporočilnosti. Gre za likovno disciplino, ki je razvila lasten, prepoznaven likovni jezik in je sposobna simboliziranja. Njegovi vrtovi so umetnine, umetnine v ontološkem smislu. Najprej so kozmične strukture, šele potem predstave raja, povezane s prijazno naravo. Voda ustvari vzdušje skrivnostne nedorečenosti. Na njej sloni venustas, ta skrivnostna, dvoumna iluzija sveta, ki kljub svoji navidezni odpornosti proti času razkriva negotovost našega bivanja in minljivost našega trenutka.
Mir neskončne perspektive vodnih zrcal v Le Nôtrovih parkih kdaj pa kdaj zmotijo le veter, ki nakodra gladino, in oblaki, ki bežijo po nebu. Vodna zrcala so bivališča minljivega. V stoletju, ki je, kot piše Orsenna, verjelo, da so jezera oči oceana in morda celo delček pogleda, ki mu ga namenja Bog, je Le Nôtre vodne bazene uporabil za ustvarjanje transcendence. Veliki kanal je povezava z nebom.
Parkov, ki bi izrabljali vodo za zrcaljenje, pri nas očitno ni mogoče zgraditi. Imamo pa morje. A ga žal v te namene ne znamo izkoristiti. Pri dragocenih sedeminštiridesetih kilometrih obale bi lahko razmišljali o poetični razsežnosti horizonta, ki nam ga ponuja, in ne le o dobičku. Izkušnja miru neskončne perspektive je na kratki slovenski obali komaj mogoča. A vendar je pogled na obzorje, kjer se v daljavi spajata morje in nebo in izginjata v neskončnost, del naše prostorske identitete. Vodo smo kot neodtujljivo in skupno dobrino zapisali v ustavo. Morda bomo enkrat dovolj zreli, da bomo tudi prostor.
