Redki so literarni ustvarjalci, ki jim tako rekoč vsi priznavajo posebne vrste mojstrstvo; eden takšnih je bil pred dnevi umrli akademik Saša Vuga, žlahtni stilist, ki je sodobno slovensko pripovedno prozo zaznamoval s skrajno izvirnim, če že ne kar neponovljivim slogom, v katerem je napisal vrsto romanov in novelističnih zbirk. Med njimi so nemara najbolj znani zgodnji Veter nima cest (1958), zgodovinski roman Erazem Predjamski (1978), Opomin k čuječnosti (1997) ter Kobariško zrcalo (2007); njegovo prvo objavljeno delo je bila sicer mladinska povest Škorenjček Matevžek, ki je prvič izšla leta 1955 in nato doživela še dva ponatisa.
Aleksander - Saša Vuga se je rodil 8. februarja 1930 v Mostu na Soči, ki je bil takrat pod italijansko fašistično oblastjo. Do materinščine, katere javna raba je bila prepovedana, je razvil izjemno ljubeč odnos in po maturi na gimnaziji v Šempetru pri Gorici leta 1949 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1956 diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. Že na začetku študija se je zaposlil na takratni RTV Ljubljana kot napovedovalec in voditelj oddaj, od leta 1962 pa je bil tam dejaven kot televizijski dramaturg in urednik za igrani program; s svojim avtorskim opusom je pustil močan pečat v antologiji slovenskih radijskih in televizijskih iger.
Velika ljubezen do slovenščine ga je vodila tudi k preizkušanju njenih številnih zmožnosti; jezik je videl kot plemenito tvarino, ki mu omogoča vsebinsko razkošje, izvirno metaforiko in ekspresivnost, vendar tudi trdno kompozicijo in dramaturgijo zapisanega, kot je mogoče razbrati iz njegovih dnevniških zapiskov Delanje romana. Saša Vuga je za svoje delo med drugim prejel nagrado vstaje slovenskega naroda (1973) in Prešernovo nagrado (1998), leta 2010 pa še zlati red za zasluge, in sicer za svoje življenjsko delo ter prispevek k slovenski kulturi in bogatitvi slovenskega jezika. sta, nr