Kako je z leti hirala Polzela

Poslovanje Polzele preiskujejo kriminalisti

V zadnjih letih Polzeli marsikaj ni šlo, od leta 2005 naprej pa posluje z izgubo, z izjemo leta 2007. Marsikdo je imel v Polzeli svoj vrtiček, številne posle pa preiskujejo kriminalisti. Kot so nam na policiji pojasnili pred dobrim letom, so številni posli pod njihovim drobnogledom zaradi suma gospodarske kriminalitete.

Več nepravilnosti je odkrila forenzična revizija za obdobje od leta 2006 do leta 2011, ki jo je naročila na začetku leta 2012 imenovana predsednica uprave Karmen Dvorjak. Med drugim je Polzela namesto dveh samostojnih podjetnikov kot porok odplačala posojilo v višini 100.000 evrov, za enak znesek pa je bila oškodovana pri posojilu enemu od podjetij, ki je končalo v stečaju. Vprašljiv naj bi bil tudi nakup delnic Banke Celje v višini prek pol milijona evrov, za katere je Polzela dobro polovico sredstev najela kar pri Banki Celje, preostalo pa pri Novi Ljubljanski banki. Čez čas je morala Polzela vrednost kupljenih delnic odpisati.

V letu 2013 se je krajši čas zdelo, da bo Polzela postala dolgoročno delujoča družba, saj je Dvorjakovi leta 2012 izgubo uspelo zmanjšati skoraj za trikrat v primerjavi z letom pred tem. Toda proti koncu leta, ko se je z bankami dogovarjala o reprogramiranju posojil v višini dobrih petih milijonov evrov, je počilo. Takrat je nekdanja vodstvena ekipa, ki je zadržala vpliv v Polzeli prek tedanje večinske lastnice, družbe pooblaščenke Polzela delnica, zamenjala predsednico nadzornega sveta Branko Neffat; Dvorjakova je odstopila, vodenje družbe pa je za nekaj dni prevzel nekdanji predsednik uprave družbe Snežnik Robert Tomazin. Na zahtevo bank je bila na začetku leta 2014 Neffatova spet imenovana za predsednico nadzornega sveta, Dvorjakova pa za predsednico uprave.

Prisilna poravnava ni uspela

Burnemu dogajanju je sledila neizbežna prisilna poravnava, družba pa je zaprosila za milijonsko državno pomoč. Po sprožitvi postopka prisilne poravnave marca 2014 je država Polzeli nekaj mesecev pozneje najprej nakazala pol milijona evrov pomoči, nato pa ji odobrila še poroštvo za najem polmilijonskega posojila pri Delavski hranilnici. Na začetku leta 2015 pa je država odločila, da bo v osnovni kapital Polzele pretvorila 933.000 terjatev države, od tega 332.000 evrov davčnega dolga. To je bil ključni pogoj za potrditev prisilne poravnave. V tem insolvenčnem postopku je Republika Slovenija postala 30-odsotna lastnica Polzele, Družba za upravljanja terjatev bank (DUTB) pa približno petinska.

Na zahtevo Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) se je morala Dvorjakova marca 2015 posloviti. Po njenem odhodu iz Polzele so prišli na dan podatki o nakazovanju več deset tisoč evrov različnim zunanjim partnerjem za vprašljive storitve, med prejemniki pa je bilo tudi podjetje v ameriški davčni oazi Delaware. Kot je lani zatrdila Dvorjakova, so bile vse storitve poslovno potrebne in koristne ter opravljene v skladu s profesionalnimi standardi.

Črni oblaki dva meseca po prisilki

Namesto Dvorjakove je na čelo družbe stopil Branko Krašovec, pred tem odgovoren za trženje. Ta se je sicer skupaj s hrvaško družbo Multi-Multi nekaj mesecev pozneje zanimal za nakup Polzele. V času, ko je bila Dvorjakova zamenjana, je terjatve do Polzele od Družbe za upravljanje v znamenitem paketu skupaj s terjatvami do ACH, Adrie Mobil in Elana prevzela Bank of America Merrill Lynch International Limited (BAMLI). Že dva meseca po potrjeni prisilni poravnavi, aprila 2015, so se nad Polzelo spet začeli zgrinjati črni oblaki. Poleg tega, da je Finančni upravi RS (Furs) dolgovala prispevke za pretekla dva meseca, je obveznosti do dobaviteljev načrtovala poravnavati z zamudo.

Branko Kraševec je Polzelo vodil le nekaj mesecev. Junija 2015 ga je nasledil Matjaž Trtnik, slednjega pa mesec dni pozneje takratni predsednik nadzornega sveta Polzele Peter Kunstič. V začetku septembra 2015 pa je vodenje Polzele prevzel Marko Klemenčič. To je pomenilo, da je v dobrega pol leta postal že peti šef Polzele; če upoštevamo še Dvorjakovo in zadnjo šefinjo Metko Hrovat, ki je v začetku oktobra nadomestila Klemenčiča, se je v Polzeli v letu in pol zvrstilo kar sedem voditeljev.

Klemenčičev prihod je veliko obetal. V preteklosti je bil član uprave Raiffeisen Bank, pred prihodom v Polzelo pa je saniral družbo TKI Pinus, pozneje prodano Američanom. Slovenski državni holding (SDH) mu je uspelo prepričati, da ima Polzela perspektivo in da jo je smiselno reševati. Prav zato je SDH od preostalih upnikov začel odkupovati terjatve, skupaj v višini dobrih štirih milijonov evrov. Koliko so za njih plačali na SDH, niso razkrili. Maja letos je država Polzeli odobrila poroštvo za najem posojila v višini 800.000 evrov z dvoletnim odlogom odplačila glavnice, konec lanskega leta pa je družba na podlagi pravil »de minimis« prejela 190.000 evrov subvencij.

Katastrofalne novice

Avgusta letos sta SDH in Republika Slovenija Polzelo dokapitalizirali z 2,1 milijona evrov, čemur je sledilo iskanje strateškega partnerja. Kot možni vlagatelj se je omenjal avstrijski proizvajalec perila Huber Holding, ki si je Polzelo ogledoval še v času, ko jo je vodila Dvorjakova.

Dokaj dobrim navideznim obetom so sledile katastrofalne novice. Na začetku decembra so iz SDH sporočili, da si je nekdanji predsednik uprave Marko Klemenčič, s katerim so se sporazumno razšli oktobra, izplačeval za 40 odstotkov višje plače od dogovorjenih, da rezultati, ki so bili podlaga za to, da sta se SDH in Republika Slovenija vključila v sanacijo, odstopajo od načrtovanih, in da so bili poslovni načrti nerealni. Z ugotovljenimi nepravilnostmi je SDH seznanil specializirano državno tožilstvo. V odzivu na očitke je Klemenčič med drugim pojasnil, da je napako pri izplačilu plače odkril njegov računovodja, da je skupni znesek preveč izplačanih plač znašal 9.000 evrov, sanacijski načrt pa je bil izdelan na podlagi podatkov o poslovanju iz preteklih let.