Zadnji stavek kar sam kliče po razlagi. Črka M dandanes namreč pri BMW označuje veliko stvari. V prvi vrsti tista prava, stoodstotna vozila M, ki predstavljajo športno predelan vrhunec ponudbe posameznega modela. Ob tem poznamo različne športne M-dodatke, ki jih lahko naročimo skorajda pri slehernem BMW, že nekaj let pa tudi avtomobile M Performance, ki združujejo najboljše iz vsake serije z dinamičnimi geni M. Se pravi, da gre pri slednjih za nekakšen »napol« ali pa »na tri četrt« M, ki ga srečamo tudi pri modelih, ki tistega pravega M nimajo. Obeh je danes kar nekaj, pri čemer se pravi, stoodstotni, imenujejo M2, M3 in tako dalje (izjemi sta X5M in X6M), tisti »skoraj« M pa na primer M140i, X5 M50d in tako naprej. Serija 1 ima tako »samo« različico M140i in ker je ta po podatkih blizu modelu M2, ne nazadnje pa sta si po velikosti podobna, se nam je zdela njuna primerjava zanimiva. In kot taka se je izkazala tudi v praksi. V kateri se je pokazalo, da podatki na papirju včasih pač ne povedo veliko...

Vzemimo za primer motorja. Če zapišemo, da sta oba opremljena s 3-litrskim bencinskim 6-valjnikom in da ima tisti pri enki 340 konjev (250 kilovatov), tisti pri dvojki pa 370 KM (272 kW), bi se bržčas strinjali, da bistvene razlike 30 konjičev pri tako visokih številkah ne naredi. Še sploh, če upoštevamo, da šibkejši motor poganja lažji avto in ima celo nekaj več navora (500:465 Nm). A jo. In to občutno. Pa ne samo pri pospeških (pri stotici je M2 pol sekunde hitreje, 4,3:4,8), M2 na vsakem koraku, na vsakem kilometru kaže superiornost. Ki jo je z besedami težko opisati in jo je treba izkusiti. Recimo takole: pri M140i je vse vrhunsko, pospeševanje in lega v ovinkih, hrup motorja in drugo vozniku kar samo riše nasmeh na obraz. A pri M2 je vse skupaj še toliko bolj izpiljeno, da voznika od nasmeha začne boleti čeljust, saj mu usta ves čas rine k ušesom.

Bržčas bi pričakovali, da bodo sledile opazke v smislu, da sta avtomobila zaradi svoje športnosti vsakdanje neudobna in neuporabna. A jih ne bo, saj na tem področju oba pozitivno presenetita – sta namreč le malce manj udobna, trša od vsakdanjih primerkov. Sploh športni sedeži so tudi zelo udobni, ko še način vožnje, ki prilagodi vzmetenje in druge komponente, nastavite na udobnega, pa se z njima povsem spodobno znajdete pri vsakdanjih opravkih. A tu se je vseeno treba vprašati, ali za njih takšna avtomobila potrebujete. Ali kot je nogometaš Zlatan Ibrahimović v enem svojih slavnih citatov očital trenerju Barcelone Pepu Guardioli, s katerim nista našla skupnega jezika: »Zakaj si kupil ferrarija, če ga voziš kot fička?« Pri čemer je kot ferrarija mislil sebe, kot fička pa svoj položaj na igrišču oziroma na klopi. Da, tudi pri teh dveh avtomobilih se je treba vprašati, zakaj ju kupiti, če ju ne boste vozili, kot se takšna avta vozi. Vozi, kot se ju mora, pa se ju ne na cesti. Saj bosta, jasno, tudi tam zagotavljala užitke, varno se da tudi po omejitvah hitro pospešiti in občutiti, kako se držita v ovinkih. A vendar je nekaj povsem drugega, če se boste z njima vsaj tu in tam zapeljali na dirkališče. Potem ima nakup večji smisel.

Nima pa smisla pri takšnih avtih izgubljati besed o prostornosti in uporabnosti. Recimo le, da se zadaj pri obeh sedi bolj za silo, medtem ko bosta dva uživala in imela tudi dovolj velika prtljažnika (360 litrov pri enki in 390 pri dvojki). Prav tako je odveč pisati o porabi, saj je jasno, da je toliko konjev pač žejnih in da v odvisnosti od »teže noge« ta hitro lahko zaniha tudi za dva do tri litre na sto kilometrov – nam je M140i porabil 11,8, M2 pa 12,7 litra na 100 kilometrov. Kdor ne gleda na porabo, pa ponavadi ne gleda niti na ceno. BMW M140i je sicer konkretno ugodnejši od BMW M2 (48.767:64.000 evrov), je zares odličen avtomobil, a pač ni tisti pravi M. Več pa v sklepu.