Bilo je pred približno desetimi leti, na predvečer frankfurtskega avtomobilskega salona. Koncern Volkswagen je za novinarje organiziral predpremierni dogodek, na katerem so pokazali novosti vseh njihovih blagovnih znamk, med njimi tudi Lamborghinija. Športni lepotci so bili seveda med najbolj obleganimi, obkrožen z njimi pa je bil možakar v tajlirani obleki, ki bi se zlahka sprehodil po manekenski brvi. Le kdo je to, smo se tedaj spraševali in hitro izvedeli – Stephan Winkelmann, prvi mož blagovne znamke.
V živo namreč nismo videli še nikogar, ki bi bil tako okusno oblečen, in prizor se nam je vtisnil v možgane do te mere, da si ga še leta pozneje do potankosti predstavljamo. Dvainpetdesetletni Nemec, za katerega smo bili prav zaradi obleke in očarljivosti prepričani, da je Italijan, je na čelu Lamborghinija zdržal dolgih enajst let, v katerih je odločno povečal prodajne številke (podvojil je proizvodnjo in potrojil prihodke) in ugled znamke, zdaj pa je napočil čas za nov izziv – postal je prvi mož podjetja Quattro, odgovornega za audije RS3, RS4, RS6, RS7 in R8. »Veselim se novega izziva,« je na kratko pokomentiral novo službo. Je ta zanj nagrada ali korak nazaj? Na vsak način ostaja znotraj koncerna, saj so njegove izkušnje neprecenljive.
Lamborghini je postal uspešna zgodba, ker združuje najboljše iz sveta dizajna in zmogljivosti, pri čemer je bolj kot pospešek in končna hitrost pomembno, kako se avto na cesti obnaša. »Ne vem sicer, koliko naših strank dejansko preizkusi meje avtomobila, zato se trudimo, da jim to možnost ponudimo v okviru akademij. Je pa tudi res, da si veliko kupcev lamborghinija privošči zgolj zato, ker se jim zdi tako zelo lep in so na cesti z njim prepoznavni. Ni tako pomembno, kaj vse lahko z avtom narediš, temveč kaj si predstavljaš, da bi z njim lahko naredil,« izbiro lamborghinija pojasnjuje privrženec zdravega življenja. Vsakodnevnega fitnesa se je navzel, ko je bil v vojski, pomembna mu je tudi zdrava prehrana. Kako zelo je znamka Lamborghini trenutno zaželena, ob rekordni lanskoletni prodaji 3245 vozil (leto prej 2530) potrjuje tudi 12 milijonov sledilcev na facebooku.
Poliglot, ki je bil padalec v vojski
V življenju mu nikoli ni bilo dolgčas. Voziti avto se je naučil pri 15 letih, in sicer za volanom maminega fiata 500, pozneje je bil padalec v vojski, nato je enajst let preživel v skupini Fiat, tudi pri Alfi Romeo, saj je bil zadolžen za model 156, ki je na cesto zapeljal leta 1996. Je filmofil, zadnji film, ki ga je navdušil, je bila črna komedija Amerške prevare, ki jo je pospremil z besedami: »Užival sem v glasbi in prelepih dekletih.« Njegova značilnost so trakovi živih barv, ki jih nosi okoli zapestja. Ko beseda nanese na avtomobile, pa mu srce bije močneje, ko se spomni lamborghinijev miure jote in 350 GT. Državnika Winstona Churchilla navaja kot osebo, ki je imela nanj velik vpliv, uživa ob prebiranju del ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya. Tekoče govori angleško, italijansko, nemško in francosko. Ceni prijatelje, tudi zato, ker se družijo že od otroštva in so odkriti drug z drugim.
Vrhunec življenja je bila gesta italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, ki ga je maja 2014 za zasluge nagradil z viteštvom velikega križa. »Nagrado sem sprejel v imenu Lamborghinija, gre za priznanje podjetju in celemu moštvu, ne meni.« Čeprav se je rodil v Berlinu, ga je pot popeljala v Rim, kajti njegov oče je bil diplomat pri Združenih narodih. Oče mu je bil vedno vzornik, a ga je le redko povprašal za nasvet. »Počutim se Italijana, saj večino časa preživim v Italiji, zato me tudi večina ljudi obravnava kot Italijana. A na koncu sem vendarle Evropejec.«
Dediščina je zelo pomembna
Dobro ve, da luksuzne znamke potrebujejo korenine, podobno kot je tudi za ljudi pomembno, da vedo, od kod prihajajo. Dediščina je pri avtomobilskih znamkah ključna. Kot prvemu človeku podjetja so mu bili vedno v ospredju zaposleni. »Želim, da je ozračje v podjetju družinsko, da smo odprti in prijazni drug do drugega, a seveda usmerjeni k skupnemu cilju in zato zelo profesionalni. Brez sanj pa uspeha ni mogoče doseči. Nismo samo tehnokrati, a bolj kot mi sami morajo biti v ospredju avtomobili,« se glasi njegovo poslanstvo. Lamborghini bo tako kmalu zapeljal po poti, po kateri ni še nikoli – predvidoma prihodnje leto bodo začeli prodajo športnega terenca urusa.
Njegov poslovni vsakdan se vrti okoli štirih stvari – s sodelavci diskutirajo o novih projektih, aktualnih problemih in avtomobilih ter poslovnih številkah. Na vprašanje, kateri avto mu je najbolj pri srcu, odgovarja: »Tisti, ki je najnovejši, in tisti, ki bo šele zapeljal na cesto.« Prepričan je, da se lamborghiniji od ferrarijev ločijo po dveh stvareh: so bolj prepoznavni in imajo tudi štirikolesni pogon. Nekaj posebnega so tudi zaradi barve. Črna in rumena sta osnovni barvi znamke, avto pa je mogoče naročiti tudi v zeleni in oranžni, ki sta bili pomembni v zgodovini podjetja. Toda služba ni tista, ki ji posveča največ pozornosti. »Najbolj cenim druženje s sinom,« pojasni z očetovskim izrazom na obrazu. Podobnega ima, ko govori z zaposlenimi. Ko so ga povprašali, ali pozna imena vseh, s katerimi sodeluje, je malce v zadregi dejal: »Žal ne.« Le kako naj bi jih, ko pa je pri Lamborghiniju zaposlenih kar 1300 ljudi. Pri Quattru mu bo v tem pogledu lažje. Poznati bo moral le 830 imen…
