Ne spomnim se, kdo mi je, če mi sploh je, pojasnil, da ni v tisočih portretih turistov, ki vsako poletje nastanejo ob Jadranski obali, prav nič umetniškega in da tudi njihovi avtorji niso pravi slikarji. Ne spomnim se niti tega, kdaj sem sam uvidel, da je res tako.
V nasprotju s poukom slovenščine, pri katerem smo dvanajst let, verz za verzom, poglavje za poglavjem, na prafaktorje razstavljali dela največjih pesnikov in pisateljev ter se jih učili prebirati, nas v šoli nihče ni učil gledati slik. Saj so nas sem in tja odpeljali v galerijo, imeli pa smo tudi predmet, ki se mu je reklo likovna vzgoja, a kljub temu sem dolgo časa hodil po muzejih podobno ravnodušen, kot je bila večina odraslih nekoč ravnodušna do portretov nemških turistov. Gledal sem slike, a jih nisem videl.
Prvič, ko se mi je zazdelo, da v muzeju nekaj vidim, je bilo pred približno petnajstimi leti v nizozemskem Haarlemu. V tamkajšnjem muzeju Fransa Halsa sem se ustavil pred njegovim portretom veselega pivca. Ali pa je veseli pivec ustavil mene? Ne vem, a v njegovih pijanih očeh, ki so me gledale in me srkale vase, kakor bi bile žive, sem uzrl nekaj. Več minut sem strmel v platno, se mu približeval in se od njega oddaljeval, naredil še krog po muzeju in se vrnil nazaj k njemu, a nisem znal ugotoviti, kaj to sliko loči od preostalih Halsovih slik.
Z leti so pred menoj na podoben način oživeli še portreti Rembrandta in Velazqueza in potem še številnih drugih velikih portretistov in počasi so se moje oči začele odpirati čudežnemu svetu slikarstva. Od časa do časa se mi je celo zazdelo, da ne le vidim, marveč da tudi vem, kaj vidim. Da znam prebirati slike. A jih seveda nisem znal in jih še vedno ne znam. Vsaj ne tako, da bi znal videno povsem ozavestiti in ubesediti.
V Moderni galeriji sem nedavno zastal pred sliko Prisotnost, IV Metke Krašovec. Gledal sem velika ženska obraza in bil podobno očaran nad njima kot takrat, ko sem gledal nastajajoči portret plavolase nemške deklice. In vendar z gotovostjo ne vem, kaj me je na sliki očaralo, kaj sem pravzaprav videl v odprtih in zaprtih očeh dveh lepih žensk, kaj v rokah, polnih miline, kaj v nasmešku, kaj v golih, z roko nežno prekritih ramenih. Kakor si ne znam natančno pojasniti, zakaj nekaj dni pozneje, ko sem v dunajski Albertini gledal sliko Ulla s črnim klobukom Alexa Katza, velikanski portret ženske s sončnimi očali, v tem delu slavnega ameriškega popartista nisem videl prav ničesar. Nisem si še razjasnil, zakaj nekatere slike vidim, drugih pa ne.
Najlažje bi bilo vse pojasniti z okusom, a v okus kot nekaj trdnega in nespremenljivega nikoli nisem verjel. Morda sploh ne verjamem v okus. O okusu namreč največ govorijo ljudje, ki se ne pustijo presenečati. Jaz pa v presenečanju uživam. Zato se vsakič, ko česa ne vidim, spomnim na to, da me ni nihče naučil gledati in videti in da vselej obstaja možnost, da tega, kar je pred menoj, le ne znam oziroma še ne zmorem videti. Ta razlaga mi je veliko bližje, saj lahko še vedno upam, da bom nekoč videl, kar mi je zdaj nevidno. In pri sodobni umetnosti ostaja zame še veliko, zares veliko nevidnega.
Ena od težav sodobne umetnosti, ki jo ljudje zaradi nerazumevanja pogosto zavračajo, je po mojem tudi v tem, da je sodobni človek kljub vsej svoji nevednosti, ki ga zaslepljuje, nagnjen k prepričanju, da vse, kar pogleda, tudi vidi in da vse, kar bere, tudi prebere. Da torej vse ve in vse razume, da ni zanj nič nevidnega, nič nedoumljivega, nič nedosegljivega. Sodoben človek se nima časa učiti jezika umetnosti in zato raje vidi, da umetnost govori v njemu razumljivem jeziku. Pri čemer seveda pozablja, da tisto, kar govori v njemu razumljivem jeziku, največkrat ni umetnost. A česar sodobni človek ne razume, tega zanj pač ni, saj si ne želi oziroma ne upa priznati, da nečesa ne razume.
A to v bistvu ni le težava sodobne umetnosti. Mi tudi zunaj galerij in muzejev gledamo, a ne vidimo. In ko ne vidimo, se obrnemo stran. Tudi zunaj galerij je za nas vse več nevidnega. In vse več nevidnih.
