Čokoladk iz Kolindinih darilnih paketov še niso pojedli, ko je zavrelo na vzhodni fronti: darilne pakete s čokoladkami in bomboni, ki jih mesto Split tradicionalno za vsak božič podarja učencem vukovarskih osnovnih šol, so letos dobili vsi otroci razen – srbskih. Javnost in mediji v Srbiji so seveda zagnali vik in krik in poročali o novem ustaškem genocidu, vse dokler se na koncu ni izkazalo, da so za pakete s sladkarijami otroke pravzaprav prikrajšali voditelji pouka v srbskem jeziku, ker niso hoteli brez posvetovanja s starši pravoslavnim otrokom deliti daril za katoliški božič. Nakar so seveda javnost in mediji na Hrvaškem zagnali vik in krik in poročali o novem četniškem uporu.
Čokoladk iz vukovarskih darilnih paketov še niso pojedli, ko je zavrelo na zahodni fronti: v božičnih darilnih paketih, ki jih je hrvaško veleposlaništvo v Ljubljani poslalo uradu predsednika Boruta Pahorja in kabinetu premierja Mira Cerarja, so skrbni uslužbenci varovanja odkrili Kraševo čokoladno bombonjero »Pozdrav s Hrvaške« z reliefnim prikazom Republike Hrvaške, ki je – na grozo ministra Karla Erjavca – vključevala tudi pol Piranskega zaliva. Javnost in mediji v Sloveniji so seveda zagnali vik in krik in poročali o grobem napadu Hrvaške na slovensko ozemeljsko celovitost, v ministrstvu za zunanje zadeve so bombonjere hrvaškemu veleposlaništvu vrnili v vrečkah Slovenske turistične skupnosti z geslom »I feel Slovenia«, prestrašeni doajen slovenske diplomacije Peter Toš je v Dnevniku smrtno resno izjavil, da »arogantna Hrvaška tudi bližajoče se praznike izkorišča za svoje običajne provokacije«, sam minister za zunanje zadeve Erjavec pa je pozval Slovence, naj mirno pričakajo odločitev arbitražnega sodišča o razmejitvi na morju.
Če po vsem tem malo razmislite, nam gre še dobro. Medtem ko v drugih delih Evrope danes s strahom kukajo pod božične jelke, pisane pakete pa odpirajo vojaški pirotehniki, minerji in specialci protibombnih enot, medtem ko nemška policija s treniranimi psi hodi po adventnih sejmih in išče eksplozivne naprave, medtem ko francoske in belgijske tajne službe po predmestjih iščejo teroristične celice, medtem ko Rusija išče ameriške jedrske glave po Romuniji, Američani pa ruske vohune v svojih računalnikih, medtem ko sirska vojska išče mudžahide po Alepu, mudžahidi pa po nebu iščejo drone, Hrvati, Srbi in Slovenci pod božičnimi jelkami s strahom iščejo – čokolade.
Hrvati tako otrokom preiskujejo pakete in iščejo v njih sumljive srbske čokolade, Srbi svojim otrokom prepovedujejo katoliške, Slovenci pa analizirajo čokoladne bombonjere in iščejo na škatlicah tajna geostrateška sporočila.
Ni neumnejših od nas.
Poglejmo na stvar še drugače: kaj bi na primer Nemci lahko storili, da bi preprečili teroristični napad na Berlin? Obstajajo številna razmišljanja in številne ideje in v vsaki tičijo velikanske, zgodovinske razsežnosti. Lahko bi vzpostavili strožji sistem nadzora, lahko bi spremljali vsakega tujca v državi, lahko bi angažirali vojsko in policijo, da varuje vse božične sejme v državi, lahko bi za začetek tudi preprečili dotok beguncev in azilantov, lahko bi vse izselili, lahko bi se konec koncev pravočasno odpovedali Evropski uniji: kakorkoli že, vsak ukrep, da se prepreči teroristične napade, kot je bil tisti v Berlinu in pred tem v Parizu, Nici, Bruslju ali Londonu, je resna zajebancija, ki stane milijarde evrov. In kar je najboljše od vsega, nikoli ni stoodstotno zanesljiv. Še več, edino, kar je stoodstotno zanesljivo, je, da bo nato stoodstotno prišlo do novih terorističnih napadov.
Po drugi strani pa, da bi pri sebi preprečili zahrbtne božične napade in provokacije, bi morali Hrvati, Srbi in Slovenci le – pojesti jebeno čokolado.
Če bi na primer starši, učitelji, novinarji in dežurne službe v Dubrovniku in Vukovarju pustile otrokom, da pojedo tiste srbske in hrvaške čokolade, nihče nikoli ne bi ničesar izvedel. Propadel bi ves potuhnjen načrt srbskih in hrvaških tajnih služb. Če bi v slovenskem ministrstvu za zunanje zadeve pojedli tisto Kraševo čokoladno bombonjero, če bi si jo Pahor, Cerar in Erjavec razdelili s sodelavci, tajnicami in snažilkami, prazne škatlice pa, tako kot je treba, vrgli v tiste modre in rumene kontejnerje, bi propadel Hrvatom ves peklenski načrt, ki so ga tako skrbno pripravljali več mesecev. Kaj bi namreč lahko storili? Naj bi objavili v vseh evropskih časopisih, da so neumni Slovenci pojedli bombonjere z zemljevidom Hrvaške in mejo, ki teče po sredini Piranskega zaliva?
Če Hrvati ne bi bili neumni kot Slovenci, bi se zaklel, da so jim bombonjere s Savudrijskim zalivom pravzaprav poslali samo zato, da bi ti izpadli neumnejši.
A ni neumnejših, vam pravim. Ni neumnejših od nas.
