Mislim, da je denarja zmeraj dovolj, vprašanje pa je, za kaj ga porabljamo.
Razložite.Pri pokojninskem zavarovanju je nesporno, da se financira iz prispevkov in iz proračuna. Torej tudi pri obveznem zdravstvenem zavarovanju ni nujno, da je financirano samo iz prispevkov. Ne moremo gledati samo na to, da dobimo toliko, kolikor plačamo. Ne gre za zasebni, temveč za javni sistem, za delovanje katerega mora skrbeti država.
V bistvu govorite o dodatnem denarju za zdravstvo iz državnega proračuna, v katerem pa za ta namen ni denarja.Sistem mora biti financiran iz različnih virov. V času krize, ko je prispevkov manj in potreb več, je sistem, kot ga imamo zdaj, morda bolj ogrožen kot sicer. Primerjava z drugimi ureditvami kaže, da se zdravstvo financira tako iz prispevkov kot iz proračuna.
Mednarodne primerjave sicer kažejo tudi, da Slovenci na ravni osemindvajseterice damo iz zasebnega žepa, torej z neposrednimi plačili in prek dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, več kot povprečni državljan EU.V vrhu smo zaradi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Doplačila so po mojem mnenju ena večjih težav v sedanji ureditvi.
Torej zastopate stališče, ki ga lobiji iz zdravstvenih zavarovalnic ne bodo veseli, gre namreč za 400 milijonov evrov.Menim, da obvezno zdravstveno zavarovanje ni le eden od načinov financiranja izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ampak da gre pri tem za eno temeljnih socialnih pravic, pravico do socialne varnosti, ki vpliva na medsebojno povezanost članov družbe. Ne moremo govoriti samo o denarju, koliko je denarja in za katero pravico bo točno koliko denarja šlo.
No, tako filozofsko stališče je treba tudi plačati. Lahko se je strinjati z vami o tem, kako pravičen mora biti sistem, ampak dejstvo je, da ima finančna ministrica že zdaj težave s proračunom zaradi zahtev sindikatov javnega sektorja.Gotovo se je treba tudi s tem ukvarjati. Kaj se da narediti, če sva spet samo pri denarju? Razširiti prispevno osnovo. Delavci so namreč nekoč plačevali prispevke od celotnega svojega prihodka, njihov edini prihodek pa je bila mezda oziroma plača, ker so bili vključeni samo delavci. Potem se je obvezno zdravstveno zavarovanje razširilo na različne skupine drugih oseb. Predvsem pri zdravstvenih storitvah velja solidarnostna pravičnost. Torej, da mora prispevati vsak v skladu s svojo ekonomsko zmožnostjo in prejeti pravice v skladu s potrebo oziroma zdravstvenim stanjem. In to, da se prispevek plačuje od vseh prihodkov, ni tako nenavadno.
Ali ste v strokovni komisiji obravnavali konkretne in natančne izračune o stvareh, ki jih omenjate?Ti izračuni so narejeni, ministrstvo za zdravje jih pozna, poznam jih, a z njimi ne razpolagam.
Podpirate odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja?Da. Gre za okoli 400 milijonov evrov. Približno 60 milijonov gre samo za upravljanje zavarovalnic. Če bi torej odpravili dopolnilno zavarovanje in ga prenesli v obvezno, bi 60 milijonov v hipu prihranili. Poleg tega pa je seveda treba najti druge vire. Kot veste, so najbolj obremenjeni tisti z najnižjimi prihodki. Premija 30 evrov na mesec nekomu, ki ima visoke prihodke, ne pomeni pravzaprav nič, tistemu, ki ima zelo nizke prihodke, pa veliko. Glavni argument proti doplačilom je, da najbolj prizadenejo tiste, ki so bolni, in tiste, ki imajo najnižje prihodke. Zato je marsikatera država odpravila doplačila. Pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju imajo zasebne zavarovalnice, ki lahko iz tega ustvarjajo dobiček, interes, da je javni sistem oblikovan tako, da se moramo dopolnilno zavarovati. Dopolnilno zavarovanje sicer ni obvezno de iure, de facto pa je. In interes zavarovalnic je jasen, ampak njihov interes je zasebni interes.
Se pravi, da bi tudi to diferencirali.Ja. Če imate prispevno stopnjo, potem pri različnih prihodkih različno plačujete. Tisti z višjimi prihodki plačajo več, tisti z nižjimi prihodki plačajo manj. To je tudi odraz vertikalne solidarnosti. Poznamo pa tudi horizontalno solidarnost. Vprašanje je, kdo naj koliko prispeva in čigava vključitev naj bo prispevkov prosta. Recimo družinskih članov, a verjetno ne vseh. Vprašanj je veliko v celotnem sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ni edino vprašanje, koliko evrov bomo dali iz proračuna.
So v ministričini delovni skupini sodelovali tudi predstavniki finančnega ministrstva in morda opozarjali, da je proračun napet do skrajnosti?Ne vem, ali je proračun napet do skrajnosti. Spet je vprašanje, za kaj porabljamo z davki zbrana sredstva.
Ste torej razpravljali o tem ali ne?O marsičem smo razpravljali, a ne bi hotel govoriti o delovni skupini, o tem, kaj morebiti bo v predlogu in česa ne bo. Končna odločitev ne bo le strokovna, temveč tudi politična.
Ste pri pripravi reforme recimo razpolagali z analizo, kakšna je optimalna mreža zdravstvenih ustanov za Slovenijo?Zdravstvo je obsežen sistem. Mislim, da bi morali imeti jasno določeno javno mrežo. Poleg tega je interesov v zdravstvu veliko. In vsak lahko vleče na svojo stran in vidi predvsem svoj interes, namesto da bi pogledali celoto in bi poskušali objektivno določiti tako mrežo kot tudi druge stvari. Mreža mora izhajati iz potreb prebivalstva. Možno je, da v kakšnem kraju ni ali ni več izvajalca ali da je izvajalec odgovoren za širše območje. Treba je zagotoviti dostop, in to tako geografski, časovni in ekonomski dostop do zdravstvenih storitev, zdravil in pripomočkov. To je stvar organiziranja zdravstvenih zavodov in zdravstvene dejavnosti.
Menite, da bo zaradi številnih interesov reforma v drugi polovici mandata te vlade res izpeljana? Marsikdo misli, da bi bil to lahko politični samomor.Če je politična volja, se vse da. Kjer je volja, tam je pot. Izkustveno verjetno drži, da je vsaki vladi v prvem ali pa v zadnjem letu težje kaj izpeljati in da je več manevrskega prostora v vmesnem obdobju. Vendar nisem politik in ne morem upoštevati političnih koristi. Bolj pomembno je, da je sistem tak, kot bi moral biti, lahko tudi po določenem prehodnem obdobju.
V bistvu menite, da je rešitev zdravstva v prestrukturiranju proračuna.Spet sva samo pri proračunu. (Smeh.) Mislim, da je treba s pravnega vidika urediti obvezno zdravstveno zavarovanje, ki zdaj v zakonu ni urejeno. Ali veste, katere pravice imate iz obveznega zdravstvenega zavarovanja?
Ne. Dejstvo je, da so mi bolj jasne pravice iz zavarovanja mojega avtomobila.Ja. In to ni prav. Pravice morajo biti določene v zakonu.
Je prav, da upokojenci zdaj plačajo premijo za dopolnilno zavarovanje, zdravstveni prispevek pa zanje plačuje ZPIZ? Za zdravje plačajo manj, kot dejansko porabijo.Spet moramo gledati širšo sliko. Lahko da je bil nekdo, ki je danes upokojenec, vse življenje zdrav in nikoli ni bil pri zdravniku. Na starost pa ima resno bolezen in rečete: zdaj si star, mogoče je pričakovana življenjska doba nekoliko krajša, ne bomo ti več vsega nudili. Takšno protiustavno razlikovanje na podlagi starosti je nesprejemljivo. Saj so današnji upokojenci v svoji mladosti plačevali več. Gre za življenjski cikel in za solidarnost, tudi med generacijami.
Ker ste sodelovali tudi s prejšnjimi ministri, ali bi lahko ocenili pristop sedanje ministrice, njeno kompetentnost za pripravo reforme glede na predhodnike?Ne morem jih konkretno primerjati. Dobil sem občutek, da ministrica resno želi reformo, ki bo v korist ljudi. In tudi nekateri drugi ministri so delali v tej smeri. Nekateri bolj, drugi manj.
Zanimivo je, da je po vašem mnenju vprašanje financiranja zdravstva le manjši del reforme, in ne glavno vprašanje. Ker denarja za vse pač ni.Tega, da denarja ni, ne vem. Če se ga za kaj rabi, se ga najde. Temu smo bili nekajkrat priča v ne tako davni preteklosti. Hkrati se ustvarja vtis, da za zdravstvo, ki je najpomembnejši družbeni sistem, denarja ni. To težko sprejmem. Mislim, da je denarja dovolj, vprašanje je, za kaj ga porabimo in za kaj imamo državo. Nisem pretiran zagovornik zasebnih zdravstvenih zavarovanj, ker v njih ni solidarnosti. In solidarnost ni nekaj zastarelega. Če želite v družbi socialno pravičnost in socialni mir, potem potrebujete socialne pravice.
