Ko se sedemnajstletni Domen Prevc vrne s tekem za svetovni pokal v smučarskih skokih, se prelevi v povsem običajnega najstnika, ki združuje športne in šolske obveznosti na kranjski gimnaziji Franceta Prešerna. »Šola zame ni mora. Nobenega smisla nima, da bi v dneh med dvema tekmama v tujini vse dopoldne ležal doma. Z mami, ki je knjižničarka, grem zjutraj v šolo, kjer sem včasih le uro ali dve, ker me nato čaka trening,« je pojasnil Domen Prevc. Posebej je poudaril, da v šoli ni nobena športna zvezda, ampak le eden izmed skakalcev, ki spremlja pouk in izpolnjuje obveznosti. Sošolci ga hvalijo, ocene ima dobre, sam pa nekajkrat ponovi, da je čisto običajen dijak, zato ga med odmori ne ustavljajo na hodniku s prošnjo za podpise ali skupno fotografijo.
»Življenje se mi ni prav nič spremenilo. Vse poteka enako. Morda me ljudje zdaj malo bolj gledajo, a ker ne gledam skozi njihove oči, ne vem, kako me vidijo. Moji sošolci se obnašajo enako, kot so se doslej,« je izstrelil Domen Prevc. Po vrnitvi iz Engelberga so ga sošolci pričakali s torto, a so jo sami pojedli, saj mora vodilni v svetovnem pokalu zelo paziti na težo, zato je sploh ni poskusil.
Šolski zvezki in knjige so na vsaki tekmi ali treningu v njegovi potovalni torbi. »Na vsako pot grem optimistično, da se bom kaj učil. S seboj vzamem 20 zvezkov, a ko se vrnem, je morda prebranih deset strani in narejena še kakšna naloga. Časa nima tako veliko, kot se komu zdi. Vsaka tekma mi vzame šest do osem ur. Še posebej zdaj, ko imam po tekmah veliko obveznosti do medijev,« je razlagal Domen Prevc. Rad se nauči nekaj novih besed v tujem jeziku. Zadnji takšen poskus je bil med tekmami v Engelbergu z norveščino s pomočjo posebne aplikacije. Odkrito prizna, da se še ni naučil dovolj, da bi lahko s prvim zasledovalcem v svetovnem pokalu, Norvežanom Danielom Andrejem Tandejem, spregovoril vsaj kakšno besedo v norveščini.
V slovenski reprezentanci so pozorni na vsako podrobnost okrog Domna Prevca. Medtem ko so včeraj drugi reprezentanti trenirali na veliki skakalnici, je bil Domen na sosednji, srednji napravi. Razlog je bilo preizkušanje novih čevljev za novoletno turnejo. Takšno testiranje na večji napravi bi bilo zaradi njegovega ekstremnega sloga skakanja lahko prenevarno. Čevljem je prižgal zeleno luč.
Najmlajšemu izmed treh bratov Prevc gredo najbolj na živce ponavljajoča se vprašanja, kako se počuti v rumeni majici in kaj pričakuje od turneje, na katero bo v sredo odpotoval v vlogi favorita številka ena. »Z rumeno majico in drugimi stvarmi se ne obremenjujem, ampak želim le uživati v skokih. Na vsako tekmo grem z enakim pristopom, torej sproščeno, ker je tako najboljše,« je najpogostejši odgovor Domna Prevca. Vse skakalnice je spoznal že lani in se kljub temu, da je bil debitant, na vseh štirih tekmah uvrstil v finale: 27. mesto v Oberstdorfu, 18. v Garmisch-Partenkirchnu, 23. v Innsbrucku, 6. v Bischofshofnu.
Pravi, da so zanj vse štiri skakalnice enake. Razlika je le v tem, da so tekme v zelo zgoščenem ritmu. Konkurenca Domu Prevcu zavida zelo ekstremen slog skakanja, a za to, da se dobesedno vrže z glavo med konici smuči, je treba imeti tudi veliko pogumna. Tuji trenerji pravijo, da jim srce začne hitreje biti, ko vidijo, kako se Domen Prevc požene z odskočne mize.
»Meni se je to dogajalo v lanski sezoni. Toliko smo že bili skupaj na treningu, da se na takšne stvari preprosto navadiš. Včasih se na tekmah sploh ne pogovarjava o skokih, ampak o pomembnejših stvareh za življenje, ali pa vse skupaj obrnemo na šalo,« prizna selektor slovenske reprezentance Goran Janus. Domna je pripravil do tega, da je bila v Engelbergu prva tekma v svetovnem pokalu, na kateri je drugi dan dosegel boljšo uvrstitev kot prvi dan. »Doslej je tarnal, da je za drugo tekmo utrujen, ker je slabo spal, in se izgovarjal na mehko posteljo. Dejal sem mu, naj stisne zobe, ker bo lahko po tekmi spal, kolikor bo hotel,« je še dodal Janus.
