Ta trditev ne drži čisto – zazidane površine, namenjene vsem (javni rabi), so tudi do zdaj plačevali občani in prebivalci prek prispevka za »uporabo mestnega zemljišča«.
V članku še poročajo: »Na občini pričakujejo, da jih bodo zdaj občani odkupili – občina zdaj namerava nekatera zemljišča pred hišami, ki jih večina uporablja za parkiranje, in še več drugih zemljišč, v katastru ločiti od ulice in jih prodati.«
Prodaja občinskih zemljišč je dopustna samo v tistih primerih, kjer niso objekti gospodarske javne infrastrukture (GJI – površine cest, parkirišč, športnih in drugih igrišč, zelenic, parkov itd.) ali površine za javno rabo (oziroma je ta statusno in sicer uradno ukinjena); površine za javno rabo lahko uporabljajo vsi, občina jim mora, skladno z veljavnim zakonom o graditvi objektov, opredeliti status »grajenega javnega dobra«.
V zakonu o cestah je določilo, kaj je cestni svet, vključno s »servisnimi prometnimi površinami (parkirišča ipd.)«, nadalje pravilnik o cestnih priključkih na javne ceste opisuje, kako se priključuje na javno cesto – ne posamezna parkirna mesta pravokotno na cestišče.
9. decembra 2016 je bil objavljen odziv Civilne iniciative Vižmarje Nad klancem, podpisnik Robert Vurušič. Poroča, da so individualni lastniki spomladi 1966 od občine Ljubljana Šiška z nakupom pridobili parcele za gradnjo stanovanjskih hiš in plačali skupaj s kupnino tudi »komunalni prispevek« (ki ni »kupnina«!), za izvedbo komunalnega opremljanja z GJI, ki očitno ni v celoti zgrajena. Mejni lastniki so obcestne neurejene površine (v javni lasti) zatravili ali zasadili okrasno drevje.
V času izgradnje soseske Vižmarje 2 Nad klancem je veljal ZN (Zazidalni načrt Vižmarje II – Nad klancem (Glasnik 29/66)), za območje ŠS 110 tedanje opredelitve. Ta zazidalni načrt ima naslednja določila:
»V predelu z 'enodružinskimi hišami' P+1 smo izoblikovali sistem, ki... oblikuje razgibane skupne prostore, parkirne prostore in zelenice. Ti skupni prostori ob dovoznih cestah so prav na individualnih kompleksih predvideni za to, ker vnašajo v skrajno individualiziran predel kolektivno poanto. Pešpoti se iztekajo v zelenje z otroškimi in športnimi igrišči…«
V lokacijskih dokumentacijah je bila opredeljena parcelacija zemljišč, potrebnih za posamezno hišo ali cesto. Lokacijske dokumentacije (LDok), lokacijska dovoljenja oziroma odločbe, gradbena dovoljenja in uporabna dovoljenja morajo do konca obstoja objektov hraniti njihovi lastniki, in so pravna podlaga za izvedbo parcelacije na terenu in v zemljiškem katastru.
Taka je Lokacijska dokumentacija 9574, izdelana leta 1971, izdelovalec LUZ, za stanovanjske hiše na naslovih Pipanova pot 29, 31 itd.
Projektirani in z gradbenimi dovoljenji zgrajeni objekti po opredelitvah ustavnega sodišča ostanejo pravno veljavni, dokler objekti stojijo, in jim občina v okviru novih prostorskih aktov ne sme spreminjati pogojev mimo volje lastnikov. Po določilih ZN zgrajene GJI in površine, namenjene vsem (kot so igrišča, parki, ceste s cestnim svetom ipd.), predstavljajo »(potencialno) grajeno javno dobro«, ki je izvzeto iz pravnega prometa (po veljavnem ZGO), kupoprodajne pogodbe so nične.
V danes veljavnem prostorskem aktu za območje, to je v OPN MOL – ID, je predlagana od zatečenega stanja drugačna ureditev za ulice – ukinjene so nekatere obcestne površine. Niti zadnji zazidalni načrt iz leta 1983 niti OPN ne spoštujeta »grajenega javnega dobra«, zgrajenega oziroma zamejenega, kot določa osnovni ZN iz leta 1965 in LDok. »Namensko rabo« javnosti namenjenih površin so s prispevki plačali vsi graditelji v območju in prostoru (kar po zakonu o gospodarskih javnih službah (76. člen) predstavlja pogoj za opredelitev »javne lastnine«), zato so spremembe teh rab »upravna samovolja« in težko izvedljive.
Elaborat, kot je Evidenca nepremičnega premoženja občine (ENP), nikakor ni veljavna pravna podlaga za nepremičninske posle v okviru že zazidanih zemljišč, predvsem pa ne, kadar ne upošteva pogojev in listin »iz časa gradnje«.
Martina Lipnik, univ. dipl. inž. arh., Ljubljana
