Po novem naj bi učenci prvih razredov dobili učbeniško gradivo brezplačno in v trajno last, vsi drugi si ga bodo še naprej izposojali ali kupovali. Učbenike v šolskih skladih naj bi menjavali na pet let, delovne zvezke, katerih cena bo na trgu še naprej neomejena, pa bodo tudi v prihodnje izbirale šole same in še naprej v celoti kupovali starši. Takšen – glede na prvotne predloge precej skromen – je »model« učbeniške politike, ki so ga prejšnji teden na ministrstvu za izobraževanje za zaprtimi vrati predstavili predstavnikom založnikov, zavoda za šolstvo ter združenj ravnateljev in staršev.
Razočarani založniki in starši
Razočarani so zlasti založniki in starši, ki so se nadejali ambicioznejših subvencij države. Po eni od različic, ki so jih na več sestankih z ministrico Majo Makovec Brenčič izoblikovali v skupini za ureditev učbeniške politike, naj bi vlada iz proračuna za vsakega učenca prispevala vsaj po 50 evrov na leto. Tako bi lahko bilo učbeniško gradivo brezplačno za vse učence prvega triletja, za učence višjih razredov pa bi starši pri nakupu knjig in delovnih zvezkov poravnali razliko. Kot kaže, je šlo pri teh predlogih za račune brez krčmarja. Ta model bi namreč poleg vsaj treh milijonov evrov za menjavo učbenikov v šolskih skladih zahteval še dodatnih šest ali celo devet milijon evrov na leto. Toliko vlada kljub obljubam o celoviti ureditvi učbeniške politike ni pripravljena dati.
Po mnenju nekaterih naših sogovornikov je odločitev za nakup učbeniških gradiv za prvi razred predvsem koncesija razočaranim založnikom. Veliko bolje bi bilo, če bi raje kupili učbenike tistim učencem, ki si jih ne morejo sami – po podobnih merilih kot za brezplačno kosilo. Po naših informacijah so to nekateri člani delovne skupine že predlagali ministrici, ki je obljubila, da bo o tem razmislila. Kar zadeva delovne zvezke, pa bo, kot kaže, še naprej vse po starem. Ponekod bodo starši zanje odšteli petnajst, drugod pa celo po sto in več evrov, kar postavlja učence v neenak položaj.
Za menjavo učbenikov na pet let bodo po tem modelu skrbele šole same, in sicer od leta 1918 dalje. Ministrstvo bo v ta namen zagotovilo tri milijone evrov na letno. Dodatno delo učiteljev – skrbnikov skladov – bodo posebej nagradili; višina nagrade bo odvisna od števila učencev posamezne šole. Da založniki ne bi prehitro posodabljali učbenikov, na ministrstvu načrtujejo tudi omejitve pri prenovah učnih načrtov. Prenovljene učne načrte bo mogoče uvesti šele dve leti po njihovi potrditvi na strokovnem svetu, veljavni učni načrt pa se bo moral izvajati vsaj pet let. Posebnega zakona ali zakonske novele o učbenikih na ministrstvu ne predvidevajo. Zadoščala naj bi dva pravilnika: pravilnik o potrjevanju učbenikov in pravilnik o učbeniških skladih.
Po mnenju nekaterih naših sogovornikov, ki ne želijo biti imenovani, se zato postavlja vprašanje, kako bodo lahko brez zakona poskrbeli za zakonit nakup učbeniških gradiv za prvi razred, saj bi lahko šlo za nedovoljeno državno pomoč. Na ministrstvu nam na izrecno vprašanje, kako bodo to uredili, niso odgovorili.
Nad zaslužkarstvo z objavo cen učbenikov
Predlagani model predvideva tudi javno objavljanje cen učbeniških kompletov, s čimer naj bi preprečili zaslužkarstvo založb. Enkrat na leto naj bi tako objavili najnižje, najvišje in povprečne cene kompletov. Zavod za šolstvo naj bi spremljal kakovost delovnih zvezkov, in sicer z vidika uresničevanja ciljev pouka in učnih načrtov. Na podlagi vsakoletne analize bodo za ministrstvo pripravili tudi priporočila. Na ministrstvu nam s podrobnimi pojasnili o modelu niso bili pripravljeni postreči; zatrdili so le, da bo model »celovit, vzdržen in trajnostno naravnan«, financiranje pa »stabilno«. Uradno molčijo tudi člani delovne skupine, saj so se na prošnjo ministrstva zavezali, da se bodo do januarskega sestanka vzdržali komentarjev. Naši sogovorniki so si sicer večinoma enotni, da »se je tresla gora, rodila miš«, in da brez zakonske podlage ni zadostnih zagotovil, da bo karkoli od predlaganega upoštevala tudi prihodnja vlada.
