Vendar, pomislite še enkrat. Rolling Stones niso bili na svetovni turneji, so pa objavili plošček navdihnjeno poustvarjenih bluzovskih klasik. Populacija tigrov se je prvič, odkar jih »imajo preštete«, povečala, prav tako velikih pand. Za avstrijskega predsednika je bil dvakrat izvoljen Alexander Van der Bellen, Italija se je po odstopu Mattea Renzija izognila vladni (in politični) krizi, EU pa še ni razpadla. Applu je evropska komisija prisodila milijardno kazen zaradi izmikanja davkom, Volkswagen in Deutsche Bank pa so milijardne kazni oziroma poravnave doletele na drugi strani Atlantika. In navsezadnje, preudarni ljudje so v zadnjem hipu preprečili, četudi morda zgolj za letos, da bi slovenska pošta izdala priložnostno znamko z likom Melanie Trump.
Toda! Vedno ta toda! Pogajanja o brexitu se bodo prihodnje leto šele začela. Eric Clapton menda ni najbolj pri zdravju. Franciji grozi izbira med thatcherjanskim in avtoritarnim populizmom, Trump pa bo 20. januarja 2017 prisegel kot 45. ameriški predsednik. Nobelovec Bob Dylan je napovedal evropsko turnejo (na srečo bo najbližje Sloveniji v razmeroma oddaljenem Frankfurtu). In Borut Pahor bo z zanesljivostjo, ki meji na gotovost, dobil še drugi mandat za vlogo predsednika države.
Kot pri mnogih drugih je moja zavezanost demokraciji izraz vere in nisem prav odprt za razpravljanje o alternativah, je pred prihodnje leto štirimi desetletji zapisal najbrž najbolj znan kanadsko-ameriški ekonomist svojega časa (in diplomat) John Kenneth Galbraith v knjigi Obdobje negotovosti (The Age of Uncertainty). In po ugotovitvi, da je človeštvo v minulih dvesto letih izjemno veliko doseglo, »milijoni so se iztrgali iz revščine, živijo bolj zadovoljno in veliko dlje kot kadarkoli prej«, nadaljeval: »Slabost in nevarnost za sodobno državo se pojavi, če je med vladajočimi in vladanimi razpoka – če ljudje lahko čutijo, da vlada ni njihova. Bolj demokratičen je proces, manjša je ta nevarnost, manjša slabost. (...) A čemur pravimo demokracija, je občutno manj kot to. Limuzine pred sedeži kandidatov v volilni noči so indic. Naš volilni sistem daje oblast ljudstvu. In, naj o tem ne bo nobenega dvoma, daje oblast denarju. Ljudstvo je številčno, bogatih je malo. Toda politiki potrebujejo denar. Dobro stoječi pa so veliko bolj artikulirani kot povprečni, zaradi česar je njihovo ogorčenje praviloma razumljeno kot glas ljudstva.«
Galbraith kot da nam iz »davnine« govori o tem, od kod brexit in Trump, Marine Le Pen in Gibanje petih zvezd, čustvena resničnost (post-truth), pojem leta po angleškem, oksfordskem slovarju, in surrealnost, pojem leta po Merriam-Webster, ameriškem referenčnem slovarju. Ter od kod »Domotožje v Kairu« in »Ne jamram, iščem rešitve«.
Omenjeno knjigo je Galbraith pisal kmalu po prvem naftnem šoku, razpustitvi/razpadu bretton-woodske »svetovne gospodarske ureditve« ter tri, štiri leta po tistem, ko je Rimski klub z Mejami rasti prerokoval (skorajšnje) pomanjkanje (fosilnih) energentov in surovin. Hkrati je bil to za ZDA čas »lizanja« vietnamskih ran in votergejtskih brazgotin, čas huntističnih pučev v Južni Ameriki in levičarskega terorizma v (zahodni) Evropi ter palestinskih ugrabitev letal (kar je oboje doseglo vrhunec prav leta 1977 z ugrabitvijo Lufthansinega letala, desantom nemških specialcev v somalijskem Mogadišu in posledičnim kolektivnim samomorom »zgodovinskih« voditeljev Frakcije rdeče armade oziroma skupine Baader-Meinhof).
V ne prav mirnih in – nemara še bolj pomembno – nepredvidljivih časih torej. Ima potem berkeleyjski ekonomist Barry Eichengreen prav, ko pravi, da bi Galbraith knjigo, če bi jo o 70. letih prejšnjega stoletja pisal dandanes, naslovil z Obdobje gotovosti? In – ali si obdobje, v katerem živimo, zasluži, da mu pravimo obdobje hipernegotovosti?
Hm, in kako potem reči obdobju med 1989 in, recimo, 1993?
Ljudje smo pač »narejeni« tako, da v retrospektivi »prej« vidimo lepše kot »zdaj«, kajti »prej« je že za nami (ali pa ga sploh nismo doživeli), spomin pa je selektiven. Hkrati pa »zdaj«, kar se dogaja nam, »občutimo« neposredno, med drugim zato, ker nimamo niti dovolj informacij (niti dandanes ne) niti nismo sposobni tako hitro racionalizirati. Drugače rečeno, čeprav imamo občutek, da nas oni tam zgoraj kaznuje s tem, da živimo v zanimivih časih, ker ne vemo, kdaj in kje bo spet počilo, kako zmešan je v resnici Donald Trump, kdaj nam bodo roboti ali umetna inteligenca vzeli službo, kdaj bo EU razpadla in, navsezadnje, kaj vse je minister Boris Koprivnikar pripravljen storiti, da ugodi Uberju, to ne more biti razlog, da bi pretiravali s pridevniki.
Toliko bolj, ker pridevniki, zlasti presežniki, in »dokončne trditve« (ki pogosto izražajo predvsem avtorjevo željo, da bi »lepega dne« lahko rekel, bil sem prvi, ki je to dejal) ne prispevajo ničesar k boljšemu razumevanju tega, kar se nam dogaja. Nasprotno. Nismo prvi rod človeštva, ki mu je »svet padel s tečajev«, možnosti, da ne bomo niti zadnji, pa so kljub vsemu razmeroma spodobne.
