V lepotico ob Donavi smo jo mahnili skupaj s 150 naročniki Dnevnika, Nedeljskega dnevnika in Razvedrila v organizaciji turistične agencije Kompas in v družbi odličnih turističnih vodnikov Janeza Krivograda, Petra Klakočerja in Romana Padežnika. Pa ne zaradi kopanja in šahiranja na kamnitih šahovnicah v termalni vodi, kar je sicer velika uspešnica v tamkajšnjih termah, ampak na veselo decembrsko doživetje.
»V dvamilijonski prestolnici Budimpešti z veliko mestno površino (525 kvadratnih kilometrov) živi petina vseh prebivalcev Madžarske. Mesto združuje tri ločene dele – gričevnati Budim in stari del Obudo na desnem bregu Donave in ravninsko Pešto na vzhodnem bregu. Posebno veličastne so zgradbe parlamenta, bazilike sv. Štefana, cerkve Matije Korvina, ki ga pri nas poznamo kot kralja Matjaža, židovske sinagoge, Narodne galerije pa term v ospredju s kopališčem Gellert in sploh prvim termalnim kopališčem v Pešti, Szechenyi. Velika zanimivost so mostovi, mesto jih ima kar devet, njegov simbol je verižni most,« je že med vožnjo ob madžarskem morju – Blatnem jezeru nizal Janez, saj več kot polovica potnikov še nikoli ni bila v Budimpešti. In prav ti, ki so bili prvič, so si obljubili, da se bodo v mesto presežkov vrnili. Na poti domov smo slišali od potnic iz Maribora, da je med tremi najveličastnejšimi habsburškimi mesti, torej Dunajem, Prago in Budimpešto, prav slednje najmogočnejše.
Radodajk ni (več) videti
Sprehod v prazničnem decembru po najbolj znani budimpeški ulici Vaci da takoj vedeti, da je ta srce in duša prestolnice, kjer je živahno podnevi in ponoči. Vrvež je nepopisen, slišimo številne tuje jezike, največ je turistov z Japonskega. Vse leto, ne samo decembra, jih je veliko, zato imajo v hotelih (teh je več kot 2500) z najmanj štirimi zvezdicami obvezno vsaj en japonski televizijski program. Brezdomcev in radodajk ne srečamo, nam pa meščan Ištvan pove, da je predsednik vlade Viktor Orban temeljito počistil Budimpešto. A da še vedno na ulici delujejo tako imenovana konzumacijska dekleta, ki moške brez ženske družbe zapeljivo vabijo v gostinske lokale in naročajo pijače, za katere njihove žrtve plačajo astronomske zneske, denimo samo za kozarec vina 25.000 forintov (skoraj 80 evrov!). In da se kaj takega turistu lahko pripeti tudi brez brhkega dekleta, najpogosteje v lokalu tik ob Elizabetinem mostu, »saj so natakarji polni zelo umazanih zvijač«. Po sredini ulico seka tranzitna cesta na znameniti Elizabetin most, ki je bil ob zgraditvi leta 1903 najdaljši viseči most na svetu. Ogri so ga posvetili cesarici Sisi. »Danes deluje skoraj kot nov zato, ker so ga popolnoma obnovljenega odprli šele leta 1963,« razlaga Janez. Je pa v večernem soju luči najlepši pogled na verižni most z znamenitimi kipi levov, ki jim je umetnik pozabil vklesati jezike. Most so zgradili daljnega leta 1849 in je bil prvi stalni prehod med Budimom in Pešto. Je najbolj fotografirana znamenitost mesta, sploh s turističnih ladij, ki plujejo po Donavi, od koder so ga posneli tudi vsi naši izletniki. Fotografirali so tudi osrednjo mestno znamenitost – parlament. Ko so ga zgradili leta 1896, je bila največja tovrstna zgradba na svetu, zasnoval jo je Imre Steindl. Taisti mož, ki je še prej zasnovo poslal na natečaj za berlinski parlament, a so ga v Berlinu zavrnili. »Gradilo ga je več kot tisoč delavcev, ima 691 sob, v okrasitev je vgrajeno več kot 40 kilogramov zlata,« našteva Janez. In madžarski parlament je še dandanes ena najsijajnejših neogotskih zgradb v Evropi. Še največ turistov z nami vred se je trlo pred baziliko sv. Štefana, ki je sploh največja v mestu in državi: hkrati lahko sprejme 8000 vernikov. Ime nosi po prvem madžarskem kralju in največja gneča je pred relikvijo z njegovo desno roko. »Že tretjič sem v baziliki, pa se še nisem prerinil do te relikvije,« je bil kar malce hud Boris iz Ljubljane. Smo se pa lahko v miru sprehodili po grajskem hribu, na katerem stoji grad oziroma kraljeva palača (večino današnje habsburške so zgradili v času vladavine Marije Terezije), in uživali v panoramskem razgledu na lepotico Donavo, po kateri so plule razkošne izletniške ladje z različnimi zastavami evropskih držav s petičnimi gosti, in Pešto s širokimi bulvarji ter mogočnimi zgradbami.
Tony Curtis ni nikoli zanikal svojih korenin
Kar nekaj svetovno znanih filmov so snemali v Budimpešti, nam pove Janez, med drugim Evito Peron z Madonno v glavni vlogi in Umor na vlaku Orient Express na največji mednarodni železniški postaji (Budimpešta ima kar tri). Ima pa svoj spomenik ob največji židovski sinagogi v Evropi, v njej je prostora za kar 3000 ljudi, igralec Bernard Schwartz ali Tony Curtis, ki je sin znanih madžarskih igralcev, ki sta se leta 1923 preselila v ZDA. Znano je, da Curtis nikoli ni zanikal svojih korenin in je velikokrat obiskal Budimpešto. Domačini so ponosni tudi na svojega rojaka, največjega madžarskega skladatelja Ferenca Liszta, bolj znanega po svojem nemškem imenu Franz, ki ima prav tako svoj spomenik, h kateremu redno prinašajo cvetje. »Sploh je Budimpešta zelo bogata s spomeniki, mogočnimi, ki sežejo visoko v nebo, kot na citadeli spomenik svobode, ki je posvečen vsem madžarskim vojakom, ali precej nižjimi, kot je v mestu spomenik nekdanjega filmskega igralca in ameriškega predsednika Ronalda Reagana,« pripoveduje Janez. Pokaže in razloži še veliko, zanimivosti slišimo tudi od vodnikov Petra in Romana. Peter nam pove, da se je Angela Merkel med obiskom Budimpešte zagledala v osrednjo pokrito tržnico v ulici Vaci, ker je bogato založena, nekaj zelenjave je celo odpeljala domov v Nemčijo. Roman dokaže, da je živa enciklopedija hamburške dinastije in rodu kralja Matije Korvina (bil je sin Janosa Hunyadija, ki je bil srbskega rodu)… »Dogajalo se je v presežkih, tudi v čardi ob ciganski muziki in dobrem golažu. Z DNK sva na izletu prvič, a zagotovo ne zadnjič. Zna se zgoditi, da se srečamo že 10. februarja, ko boste imeli izlet za valentinovo v Rabac in Istro,« je ob slovesu sklenil naš naročnik Rok iz Tuhinjske doline v družbi svojega sina Žana Anton.
