Ne le sindikati, ki jim je bila z dnevom oddiha »podana roka sodelovanja«, tudi splošna javnost je potezo nemudoma prepoznala kot podkupnino, ki naj histerično ljudstvo zaziba v sen, oblasti pa omogoči, da se v miru loti resnega dela – skratka, kot dudo za ljudstvo. Pa vendar, ker je tudi ta duda duda, ker se tudi v tej dudi neločljivo spajata tuja želja po utišanju in slast, ki jo sami najdemo v molčečem sesljanju, ker je tudi ta duda obenem instrument vzgoje in privatnega užitka, je tisti, ki so protestirali najglasneje, naposled vendarle niso zavrnili. Prav nasprotno: po dudi so sprejeli tudi roko.

Spomnimo se: ob eskapadah Konrada Kuštrina, čigar ekstremno samoljubje uteleša vse, kar se lahko porodi kot stranski produkt zdravniškega poklica, so sindikati javnega sektorja popolnoma upravičeno skočili v zrak. Vodstva Fidesa nikoli ni resno zanimalo nič, kar niso oni sami: ne položaj preostalih zdravstvenih delavcev, ne položaj mlajših kolegov, ne usoda primerljivih poklicev v javnem sektorju. A če je ignoranca že tradicionalna, je s famoznim in misterioznim sporazumom iz Kuštrinove glave prvič preskočila v črko – ter na ta način pridobila vsaj minimalno legitimnost. In dejansko, v tem okviru je bil protest sindikatov javnega sektorja (pa tudi dela politike) absolutno razumljiv. Sistem je bodisi enoten bodisi ni – in če razpade na enem koncu, je razpadel kot tak.

V razmerju do Fidesovih skušnjav imajo preostali sindikati, ki zagovarjajo ohranitev enotnega sistema, seveda prav. Razlike v sindikalističnem potencialu posameznih poklicnih skupin so, jasno, ogromne – in če je enotnost sistema tista, ki vsaj za silo ohranja ravnotežje med enimi, ki ne smejo stavkati predolgo, ker imajo moč, ter drugimi, ki lahko stavkajo v nedogled, ker so brez moči, jo je vredno ohraniti. A tu se začne pravi problem – in tu je točka, kjer sindikati javnega sektorja, ki v razmerju do Fidesa delujejo kot jamstvo pravičnosti, nastopijo kot njena neprepoznana negacija, kot akterji mnogo bolj strukturne ignorance.

Dogovor, ki so ga s predstavniki vlade podpisali prejšnji teden, je Branimir Štrukelj označil kot »optimalen rezultat«. In če odmislimo vse drugo, o tem očitno pričajo tudi spremembe, ki zadevajo višino regresa. Začetek se dejansko sliši obetavno – zaposleni z minimalnimi plačami bodo po novem prejeli 1000 evrov regresa – in zdi se, da smo soočeni z mentalno shemo, ki je popolnoma nasprotna Fidesovi progresivni megalomaniji. A bolj ko beremo naprej, bolj postaja jasno, da je odmik morda pomemben, a vendarle ne bistven – sploh ko ugotovimo, da bo regres po novem višji tudi za zaposlene v najvišjem plačnem razredu, namesto 350 zdaj 500 evrov bruto. In ker je kljub vsemu težko verjeti, da je sindikate v povišanje regresa za najbogatejše prisilil minister Koprivnikar, je mogoč en sam sklep: radodarnost do revnih je tudi pri bolj plemenitih sindikatih zamisljiva le v spremstvu tolažilne nagrade za bogate. Razumemo, da morajo revni dobiti več – a če se že daje, moramo več dobiti tudi mi.

Toda – to še ni vse. Če se sindikati na zaposlene z minimalnimi plačami še spomnijo, pa na drugi strani popolnoma odmislijo vse tiste prekarce, vse tiste samozaposlene ali sploh ne zaposlene, ki so ob vsakem dogovoru s sindikati v nevarnosti, da postanejo žrtev prerazporeditve proračunskih sredstev. In tudi tokrat je enako. Oseba, ki še vedno deluje kot ministrica za finance, je sicer zagotovila, da minusa ne bodo krili s področij, ki so jih določili kot razvojna – a če vemo, da so ta področja opredeljena silno izmuzljivo, bi se prav lahko zgodilo, da bi se rezi zažrli prav v centralne vire, iz katerih svoje praviloma mizerne zaslužke po pogodbah črpajo prekarci.

Sindikati (in politika, ki se jim bolj ali manj avtonomno pridružuje) bi seveda lahko odgovorili, da to ni njihova stvar, da to ni njihova odgovornost, da to presega njihove kapacitete. Pa vendar, če bi se Fides iz javnega sektorja najraje izmuznil, bi si preostali sindikati morali prizadevati ne le za njegovo ohranitev, temveč za redefinicijo. Mnogi samozaposleni in pogodbeniki so odvisni od javnih financ – in če na papirju ne sodijo v javni sektor, v tem ni nobene globlje logike.

Če imajo sindikati še namen obstajati, če imajo namen braniti delavstvo, če imajo, vsaj nekateri, namen braniti pojem javnega sektorja, bi morali na vsaki od teh točk vselej razmišljati o modifikacijah pomena teh besed: razmišljati o tem, kaj so oni sami, kaj je delavstvo, kaj je in kaj bi lahko bil javni sektor.

Enako pa velja za vse nas. Kakšne finance se pretakajo v višjih sferah, zdaj že vemo – in čas je, da pogledamo tiste, ki so pod nami. Le tako, če bomo videli realnost, bomo brez težav zavrgli dude, ki nam jih potiskajo v usta, da se ne bi slišali med seboj. Pri čemer pa moramo vedeti: duda je po definiciji prijetna in odvadimo se je lahko le pod pogojem, da zavrnemo samoumevne podkupnine. Drugi januar? Tudi če ne.