Umetnikom v Tobačni ustrezajo prijazne najemnine, urejena infrastruktura in tudi bližina drugih ustvarjalcev. Javnosti so se predstavili prejšnji teden med petdnevnim festivalom Radar nad Tobačno v režiji odprte raziskovalne radijske platforme Radar Radia Študent.
Že drugo leto zapored so likovniki, ki delujejo na Tobačni ulici 2 (v poslovni stavbi kafkovskih razsežnosti), javnosti odprli vrata ateljejev, kar omogoča strokovnemu in ljubiteljskemu občinstvu podrobnejši, bolj intimen vpogled v delovni proces umetnika. Srečamo ga v njegovem naravnem okolju. Drugače zaživijo tudi umetniška dela. Poleg najboljših del spoznamo tudi tista v nastajanju in tista že upokojena. Povabilo v atelje je vstop v umetnikov vsakdanjik – to je nekaj, česar galerijska kocka in stroga kuratorska izbira ne omogočata.
Soroden vpogled v produkcijski in ustvarjalni proces je bilo mogoče dobiti tudi pri nastajanju eksperimentalnega programa Radar, ki je dogajanje na terenu prenašal v radijski eter, s čimer je razširil festivalski prostor. Uspelo mu je kot detektorju raznolikih ustvarjalnih prostorov, ki jih je povezal in jih predstavil kot telo ali polje, ustvarjalno silo Tobačne mesta. Osredotočil pa se je predvsem na večerni koncertni in odrski program, kar je bila šibka točka, četudi je bil program dober.
Za koncerta elektronskega hrupa (in golaž) je v četrtek poskrbela interdisciplinarna postaja Cirkulacija2, ki je nekdaj delovala v tovarni Rog. Pred dvema letoma so se zaradi potrebe po elektriki preselili v opuščeno halo v kompleksu Tobačne. Ukvarjajo se z zvokom, v zadnjem času tudi s telesom in plesom. Petkovo štafeto je prevzela Asociacija avtonomnih astronavtov v ateljeju Marka Batiste, kjer smo slišali zvočno improvizacijo dua Cave Astronauts ter Yilo, ki prepleta literaturo in glasbo s tehnologijo. Pri performansu AutogeographyJane Prepeluh in Dunje Kukovec je, zanimivo, skozi vodeno sproščanje in meditacijo umetniški medij postala gledalčeva zavest.
Ustvarjalci v Tobačni razvijajo raznolike vsebine in likovne izraze, na podlagi česar ne moremo reči, da tvorijo skupino, prej svobodno, intermedijsko skupnost. Druži jih predvsem to, da so večinoma v prekarnih delovnih razmerjih. V Tobačni se tega problema najbolj učinkovito loteva platforma Poligon, ki ponuja infrastrukturno podporo samozaposlenim in majhnim zagonskim podjetjem in temelji na sodelavni metodi dela, pri kateri si uporabniki poleg prostorov, ki jih lahko najamejo za en dan ali za dalj časa, delijo tudi orodje in znanje.
Zgodovinski proces, ki je delavca pripeljal od tovarne do pisarne od tam pa do studia, v živo opazujemo prav v labirintu ustvarjalnih industrij današnje Tobačne. Produkcija kreativnih industrij ni (hiper)produkcija vedno enakih izdelkov, kot je značilno za staro proizvodno paradigmo. Novo delo teži k izdelovanju raznolikih, inovativnih izdelkov z visoko dodano vrednostjo, temelji na avtorskem, ustvarjalnem prispevku delavca. Tovrstni izdelki zahtevajo delovno okolje brez tekočega traku, brez standardiziranih kalupov klasične proizvodnje, ki človeka spreminjajo v avtomat. V ospredju so modeli dela, pri katerih je delavcu omogočen razvoj svojskih veščin in talentov. A tovrstni načini, ki temeljijo na samouresničevanju, niso brez pasti. Nenehno grozi socialna negotovost, ki izvira iz prekarnega dela – na to so na festivalu opozorili tudi ustvarjalci.
