Žajfnica vsebuje vse elemente, ki delijo gledalce. Nedolžno Tino, ki je užaljena in na robu solz. Trdega Massija, ki ni zadovoljen z nobenim odgovorom druge strani. Institucijo, ki nima posluha za junake, ampak vse birokratsko meče v isti koš. Zraven še nekaj zgodovine, pa še več očitkov in različnih interpretacij, kaj je izvirni greh.
Izvirni greh je večplasten. Najprej je seveda denar. Vsi feni žajfnic vemo, da v trenutku, ko nekdo hoče nekaj zase, sproži negativne reakcije v stilu, kaj se pa gre, zakaj pa tak pohlep, a zdaj pa hoče izsiljevati in pogojevati. Ne glede na znesek ne prejme nobenih simpatij.
Drugi greh je komunikacijski. Kaj je kdo rekel, zapisal, sporočil. Massijevo pismo šefu zveze se lahko bere na več načinov. Ali kot predlog, ali kot prošnjo, ali pa kot grožnjo. Vse je odvisno, s katero nogo ste vstali. Če ste vstali s pravo nogo, pač pokličete pošiljatelja in mu rečete: ej, Massi, ne ga biksat. Pridi sem in se zmenimo. Če vam je vseeno, pač sporočite, da boste malo premislili in videli, kaj se lahko naredi. Če pa ste vstali z napačno nogo, zaženete vik in krik. Evo ga, egoista, spet izsiljuje. Mi se ne damo. Kdo pa misli, da je, tale Andrea. In potem naredite neumnost in zadevo raztrobite po deželi.
Tu naletimo na tretji greh, ki sliši na ime hitre obsodbe. Namesto dvakrat premisliti in enkrat zapisati se zgodi ravno obrnjeno. Zveza je takoj obtožila Tino, čeprav je bil v igri Andrea in ne glede na njuno zvezo je bil subjekt naslavljanja zgrešen. Skratka, zveza je obsodila Tino in se naslednji dan posipala s pepelom. Prepozno.
Najverjetneje pa je izvirni greh nekje drugje. Tam, kjer se mešata osebni interes in državni interes. Tam, kjer se srečajo osebne ambicije in simbolika države. Očitki v žajfnici, da država tako ali tako ni Tini dala nobene nagrade, so na majavih nogah. Kaj pa nagrade za osvojene medalje na olimpijskih in svetovnih prvenstvih? Je to res samoumevno? Je to res dolžnost države?
Da smo si na jasnem. Noben športnik se ne poda v vode vrhunskega športa, da bo koristil državi. Noben športnik, posebej v individualnih športih ne, ne gara nekaj deset let zato, da bo srečna država. Dokazuje se zaradi sebe, zmaguje zaradi sebe, pogodbe podpisuje zaradi sebe in misli na svojo prihodnost. Ne na prihodnost države. Logično je, da je športnik iz male sredine oziroma majhne države zadovoljen, ko nabija tiste velike. Palčki premagujejo velikane. Po drugi strani se lahko država hvali s svojimi športniki, verjame, da športniki promovirajo državo, da so ambasadorji in zato jih sprejemajo predstavniki države v svojih palačah, jim dajejo priznanja, odlikovanja in nagrade za osvojene dosežke. V mojem spominu so le eni športniki, ki so se borili za državo: to so bili češki hokejisti, ko so z veseljem nabijali ruske takrat, ko jih je le ta okupirala. Pa še tu je šlo za moštvo, geng, vojsko in ne za posameznike. Posamezniki največkrat boj prenesejo na druge ravni: raso, spol ali kakšno hendikepiranost. Na olimpijskih igrah v Berlinu pred osemdesetimi leti je šlo prav za to. Kako lahko temnopolti atlet Jessie Owens nabije belo, arijsko, samozvano nadraso.
In zaključni greh. Država in vsi državljani nismo pravočasno uvideli, da šport ni več igra, temveč posel. Biznis z omejenim rokom trajanja. Neke vrste podjetništvo. Na eni strani smo vsi slinasti in pokroviteljski, ko povzdigujemo podjetništvo v nebo, ko se nam to zgodi pred očmi, pa pademo v stanje agresije. Zakaj bi nekdo dobil več, zakaj bi bil nekdo izjema, zakaj hraniti osebne ambicije in apetite in zakaj davkoplačevalski denar namenjati zasebnim žepom.
Tale žajfnica bo težko imela srečen konec. Ne glede na to, ali bo Tina nastopila v Mariboru ali ne, bo vse skupaj bolj žalostno kot veselo. Sam sem bil prepričan, da je v trenutku, ko je Tina oznanila, da bo nastopila zadnjič v Mariboru, celoten ustroj smučarske zveze in organizacijski odbor Zlate lisice razmišljal le o tem, kako narediti poslovilni spektakel. Kaj ji bodo predlagali, kako bodo prireditev tržili, koga vse bodo tja pripeljali in kako bodo naredili nepozaben dogodek.
Očitno ni bilo nič od tega. Ker drugače ne bi dobili te žajfnice. V bistvu jim je očitno šlo vse skupaj kar malo na živce. Zdaj so dobili še Massijev predlog in si lepo umili roke. Nič jim ne bo treba narediti. In to je najbolj žalosten izkupiček vsega skupaj. Da se država oziroma njeni zastopniki ne znajo dostojno posloviti od svojih simbolnih zastopnikov. Namesto da bi videli slovo Tine v približno takšnem slogu, kot je to naredil Didier Cuche, ko se je po hribu spustil v sto let stari opremi, bomo tam gledali tiste, ki bi radi le katarzičen konec žajfnice. Zato Tina, pozabi na Maribor. Pa četudi ti ponudijo petkrat višji znesek…
