Najbrž gre celo za najstarejše še obstoječe mesto. Zaradi svoje lege med Malo Azijo in Bližnjim vzhodom, med Sredozemskim morjem in Mezopotamijo je bil Alep pomemben za trgovske karavane. Leta 1500 pr. n. št. pa so v njem začeli izdelovati milo. Zgodovino so mu pisala ljudstva, ki imajo pomembno vlogo v razvoju naše civilizacije: Babilonci, Hetiti, Asirci, Perzijci, Grki, Rimljani, Bizantinci, Arabci in Turki. Leta 333 pr. n. št. je Alep osvojil Aleksander Veliki, tedaj je prišel pod grški vpliv. Rim si ga je podjarmil leta 64 pr. n. št., pri čemer je Alep obdržal precej grški značaj.
Pod Arabci
Po propadu zahodnorimskega cesarstva, ko se je uveljavilo krščanstvo, je postal del bolj grške vzhodnorimske države, torej Bizanca. V začetku 7. stoletja so ga najprej za krajši čas spet zavzeli Perzijci, leta 637 pa nova velika vojaška sila – Arabci oziroma muslimani, tedaj in tudi pozneje tolerantni do kristjanov in judov, vsaj do 20. stoletja. Tako so v naslednjih stoletjih nastale mošeje, medrese, tržnice, karavanseraji, bolnišnice, knjižnice in vse drugo, kar je spadalo k veliki arabski civilizaciji, ki je tedaj močno prekašala zahodnoevropsko. Še vse do 12. stoletja so absolutno večino prebivalstva predstavljali kristjani, sicer raznih smeri.
V 11. in 12. stoletju so ga križarji dvakrat neuspešno oblegali, pač pa ga je leta 1183 osvojil veliki Saladin na čelu svoje arabske vojske, leta 1260 Mongoli s pomočjo križarjev, pri čemer so pobili vse muslimane, številne jude, ne pa kristjanov, in leta 1400 še mongolsko-turški vladar Timur Lenk, ki je dal iz lobanj 20.000 pobitih zgraditi stolp.
Pod Osmani
Leta 1516 je Alep postal del velikega otomanskega imperija in tudi glavno trgovsko središče Bližnjega vzhoda. Italijanski, angleški in drugi trgovci so se tako iz Damaska preselili v Alep, Benetke, Anglija, Francija in Nizozemska pa so v Alepu odprle konzulate.
Kmalu so se čutile negativne posledice prestavitve glavnih trgovskih poti z Bližnjega vzhoda na Atlantik. Nato je še evropska konkurenca postala uničujoča za obrt v Alepu. Udarec za Alep je bilo odprtje Sueškega prekopa leta 1869 in po prvi svetovni vojni ločenost od nekajkrat zmanjšane Turčije.
V Siriji
Po drugi svetovni vojni je postal del nove države Sirije. Leta 1947 je izbruhnil v Alepu pogrom nad Judi z več deset mrtvimi. V 60. letih je Alep zaradi nacionalizacije podjetij in šol zapuščala krščanska elita. Samo armenskim kristjanom je v Alepu uspelo ohraniti svoje šole. Prebivalstvo mesta je naraslo predvsem zaradi priseljevanja podeželskega prebivalstva v sedanji porušeni vzhodni del Alepa.
Leta 1979 je neki fanatični oficir, sunit, v imenu Muslimanskih bratov na vojaški akademiji za topničarje v Alepu skupaj z nekaj pajdaši pobil 83 kadetov, večinoma (za sunite krivoverskih) alavitov, ki so bližje šiitom kot sunitom. Diktator Hafez Al Asad, ki je sam alavit, je dal takoj zapreti 6000 ljudi.
Hafez Al Asad je nato še bolj kot prej podpiral Damask. Šele njegov sin Bašar, ki je zavladal leta 2000, je Alepu omogočil hitrejši gospodarski razvoj predvsem s pomočjo odpiranja meje s Turčijo. Tedaj se je razvijal tudi turizem, številni tujci so si prihajali ogledovat znamenitosti Alepa, kot sta grad iz 13. stoletja in velika mošeja iz 12. stoletja.
Morda se zaradi travme, ki jo je pustila krvava represija po letu 1979, Alep ni takoj, že leta 2011, pridružil uporu proti Bašarju. Šele julija 2012 se je Osvobodilna vojska Sirije polastila vzhodnega dela, začela se je bitka za Alep. Sicer so tudi v zahodnem Alepu večinoma suniti, tako da je nasprotje med zahodnim in vzhodnim delom mesta v veliki meri nasprotje med »pravimi« prebivalci Alepa, ki so očitno bolj naklonjeni režimu, in podeželskimi prišleki.
