»Od šestega leta sem bila v športu, to je bil moj način življenja. S poškodbo pa se je vse postavilo na glavo. Danes sem za veliko stvari prikrajšana, mojega prejšnjega življenja ni več. Navaditi se tega ne morem, moram pa to sprejeti. Moram iti naprej, a ni enostavno. Socialne stike počasi tkem na novo, veliko se družim s sotrpini iz bolnišnice, stik s športnim svetom pa sem izgubila,« je na sodišču o življenju po nesreči na evropskem padalskem prvenstvu avgusta 2011 v Kikindi pripovedovala naša najuspešnejša padalka vseh časov Irena Avbelj. Kot je znano, od svojega takratnega delodajalca, obrambnega ministrstva, zahteva 160.000 evrov odškodnine, češ da je v Srbiji tekmovala na ukaz Slovenske vojske.
Huda poškodba, nato še infekcija
Usodni skok je sprva potekal normalno, dve sekundi pred pristankom pa se je zalomilo. Po njenih besedah niso »prijele« komande za pristajanje in s hitrostjo več kot 60 kilometrov na uro je treščila ob tla. »Tisti trenutek sem vedela, da gre za življenje,« je začela včerajšnjo pripoved o posledicah, zdravljenju, bolečinah in pretrpljenem strahu. Povedala je, da je bila ves čas pri zavesti, sprva, ko je bila še pod vplivom adrenalina, ni bilo hudo, potem pa so nastopile grozljive bolečine. S helikopterjem so jo prepeljali v ljubljanski klinični center, kjer so ugotovili hude poškodbe nog in hrbtenice. Sledili sta vrsta operacij (skupno jih je doslej imela 18) in potem rehabilitacija v Soči. Ko je že kazalo na bolje, je na levi nogi prišlo do infekcije. »Morali so mi odstraniti pet centimetrov kosti v gležnju, potem pa so na nogo za deset mesecev namestili zunanji fiksator, s katerim so mi jo počasi podaljševali. Zdravniki so se bali, da bo potrebna amputacija, in to je bil zame res šok,« je povedala.
K sreči nogo še vedno ima, včeraj jo je tudi sezula in pokazala navzočim: pod kolenom približno pol ožja od desne, gleženj je deformiran, vidne so brazgotine. »Poleti vsi najprej pogledajo vanjo. Tudi ko se z ljudmi pogovarjam, jim pogled vseskozi uhaja k njej. To je zelo neprijetno,« je razložila zdaj invalidsko upokojena Avbljeva. Posledice poškodb bodo trajne. Težko hodi po stopnicah. Bremen, težjih od petih kilogramov, ne sme prenašati. Vozi lahko le avto z avtomatskim menjalnikom, a krajši čas zaradi težav z nogo in križem. Omejena je tudi pri vožnji s kolesom. Med zaslišanjem se je vseskozi presedala in nenehno premikala nogo iz enega položaja v drugega.
»Poslala jih je letalska zveza«
Na sojenju se krešejo mnenja glede tega, ali se je sicer civilnega tekmovanja res udeležila na delodajalčev ukaz. V Slovenski vojski zaposlena Roman Korun in Blaž Pavlin sta pričala, da so se priprave na tekmovanje štele v redni delovni čas, za čas tekmovanja pa so jim priznali ure oziroma kompenzacijske ure (v času vikenda), da jim ni bilo treba jemati dopusta. Vojska pa jim ni plačala stroškov, na primer dnevnic ali namestitve, ker ni šlo za vojaško tekmovanje. V Kikindo jih je poslala Letalska zveza Slovenije, ki jih je prijavila in plačala kotizacijo, sta zatrdila.
Ko so Avbljevi na enem prejšnjih narokov pokazali usodno padalo, je dejala, da na njem niso enake krmilne ročke kot v času nesreče. Korun je včeraj zatrdil, da to ni res in da je ročke že pred nezgodo sama zamenjala: našel da je tudi potrdilo, ki to dokazuje in ga je sama podpisala. Tožničin odvetnik Primož Krapenc je glasno protestiral, češ da laže in ščiti delodajalca ter da tožena stran doslej ni nikoli trdila nič takega. Sodnik Dušan Medved se je s slednjim strinjal, zato tega pričanja ne bo upošteval.
