Uprizoritvena umetnost je že po svoji naravi zapisana minljivosti. Gledališka ali plesna predstava obstaja le v trenutku svoje izvedbe, ne ohrani pa se kot artefakt; natančneje, skozi čas se ohrani samo v zavesti ustvarjalcev in gledalcev. Edini snovni ostanki neke uprizoritve so dokumenti in predmeti, ki pričajo o tem, da se je ta nekoč zgodila: gledališki listi, časopisni članki, scenografske in kostumske skice, plakati – ter fotografije in posnetki, ki najbolj nazorno pokažejo, kako je bila predstava zares videti.
Vendar v Sloveniji nimamo enotne zbirke vizualnega gradiva, ki bi sistematično in celovito beležila našo gledališko zgodovino. Nekaj fotografskega in videogradiva je v arhivih posameznih gledališč, nekaj na AGRFT in v raznih arhivskih ustanovah, nekaj v zbirkah Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI), kjer imajo tudi več kot 20.000 enot fotografskega gradiva in več kot 3000 videoenot. Nemara najbolj temeljito dokumentacijo te vrste iz obdobja zadnjih desetletij pa ima znani fotograf Tone Stojko: njegov zasebni arhiv sestavlja več kot 310.000 fotografij uprizoritev od leta 1980 do danes in več kot 1600 videoposnetkov gledaliških predstav od 90. let naprej. Ravno v teh dneh se ukvarja z njegovo selitvijo: iz prostorov na Petkovškovem nabrežju, ki jih je zadnjih dvajset let najemal od Mestne občine Ljubljana, mora namreč oditi, saj jih je ljubljanska občina prodala.
Edinstvena vizualna zbirka
»Vedno smo hoteli biti delavnica, nikoli muzej,« se nasmehne Stojko, ko mi razkazuje prostore, polne raznovrstnih naprav, zlasti pa polic z vrstami skrbno označenih videokaset raznih formatov ter škatel z različnimi podatkovnimi nosilci, od zgoščenk do trdih diskov. »Toda z leti se je oblikovala ogromna arhivska zbirka, ki se mi jo zdi vredno ohraniti.« Velik del tega gradiva je nastal po naročilu, za potrebe različnih gledališč, a nemalo predstav in drugih dogodkov je Stojko posnel na lastno pobudo, torej iz preproste želje po ohranitvi njihove podobe. Med njimi je vrsta takšnih, ki niso bili vizualno dokumentirani na noben drug način.
Ko beseda nanese na skorajšnjo selitev, se avtor več kot šestdesetih samostojnih razstav in desetih fotografskih monografij zresni. »Neka začasna lokacija zaradi ogromne količine dokumentarnega materiala, ki ga je treba prenesti, ne bi bila smiselna. Potrebujemo torej nov prostor in razmišljam tudi o nakupu, toda verjetno nekje zunaj Ljubljane, že zaradi cene,« pojasnjuje. Obenem odhaja z nekoliko grenkim priokusom. »Saj nisem ravno jezen na ljubljansko občino, mesto je potrebovalo denar in je imelo kot lastnik pravico, da te prostore proda. Malo pa me je vseeno zmotilo, da so to storili po tihem, med počitnicami, ne da bi nas o tem pravočasno obvestili, čeprav smo tukaj od leta 1997 in ves ta čas plačevali najemnino.« Prostore so sami tudi obnovili. »Ko smo prišli sem, je bilo vse uničeno, gole razbite stene, vse instalacije so bile potrgane. Stroške za obnovo, trajala je šest mesecev, smo plačali mi. Takrat sem mestu predlagal možnost odkupa, vendar so me zavrnili, ker naj bi bili prostori za mesto preveč pomembni. Očitno so se časi in vrednote medtem spremenili.«
Dolg postopek digitalizacije
Stojko še vedno skrbno beleži tekočo odrsko produkcijo, obenem pa se ukvarja tudi z digitalizacijo arhiva, saj je večina videoposnetkov še na analognih nosilcih, predvsem na betacam SP kasetah. To je proces, ki iz tehničnih razlogov poteka le počasi, toda, kot pravi Stojko, zdaj je skrajni čas, da se to stori. Zadnji beta predvajalnik so namreč izdelali leta 2002 in čez nekaj let bo že težko sestaviti dobro delujočo napravo. »V primeru, da bom imel čas digitalizirati sto kaset na leto, bo prenos v digitalno obliko trajal deset let – upam, da bom to še dočakal,« se nasmehne. »To je namreč trenutno moja prioriteta, še vedno si namreč želim, da bi moj arhiv nekoč postal delček mozaika kulturne zgodovine Slovencev.«
Z ministrstvom za kulturo se je sicer že zdavnaj dogovarjal o možnosti odkupa arhiva, predvsem fotografij, vendar do odločilnega koraka nikoli ni prišlo. »Saj veste, kako je, ministri se menjajo, potem spet od začetka razlagaš, zakaj je ta dokumentacija pomembna, enkrat jih to zanima bolj, drugič manj.« Nedavno se je obrnil tudi na Slovenski gledališki inštitut, kjer bi lahko bili po njegovem mnenju zainteresirani za odkup. »Nedvomno je to zbirka, ki je izjemnega pomena za slovensko kulturo,« se strinja direktorica SLOGI Mojca Jan Zoran. »To je verjetno edini tovrstni arhiv, ki celostno zajema tudi neinstitucionalno produkcijo in je kot tak bistven za našo gledališko zgodovino. Odkup bi nas torej vsekakor zanimal, vendar bi morali zanj posebej prejeti namenska sredstva ministrstva; za zdaj na stališče ministrstva še čakamo.«
