Vse skupaj se torej ni začelo šele z bivšim intendantom Matthiasom Hartmannom, ki je bil marca 2014 predčasno odpoklican s funkcije zaradi odkritja zajetne finančne luknje (izračuni so se za zdaj ustavili pri dvajsetih milijonih evrov), pa tudi zaradi njegove že kar vulgarne razsipnosti in do konca neodgovornega poslovanja z javnim denarjem. Pokazalo se je namreč, da so v Burgtheatru že desetletja pred tem prirejali bilance, »poslovali« z gotovino iz različnih črnih fondov, ob tem »pozabili« državi nakazati davke, njihovo razkošno trošenje denarja pa je bilo ves čas brez učinkovitega javnega nadzora. Zato je ta škandalozna burgtheatrska afera v prvi vrsti nekakšna zgodovinska sramota avstrijske države in njenih starih političnih elit, ki jim danes prav zaradi takšnih in podobnih »alpe-adria« zgodb nemara grozi izumrtje.

In zato bo tudi Hartmann, ki je po vsem sodeč podjeten človek – v petih letih si je za svoje raznovrstne aktivnosti (poleg intendantske službe še po štiri režije na sezono) dal nakazati skoraj 2,5 milijona evrov, pretežno v neobdavčeni gotovini, za še najmanj toliko pa zdaj toži svoje nekdanje delodajalce – v primeru, če bo obtožen, zlahka pokazal na mnoštvo vpletenih, tudi na sedanjega ministra za umetnost Thomasa Drozdo, ki je bil dolga leta eden izmed finančnih direktorjev v Burgtheatru in je torej sodeloval pri nezakonitostih, zdaj pa, kot minister ali še bolje: kot slavni sodnik Adam iz Kleistove komedije Razbiti vrč, prav on vodi »sanacijo«. Za žrtveno jagnje v aferi je za zdaj določena Hartmannova pomočnica za finance in dolgoletna »kreativna računovodkinja« Silvia Stantejsky, ki je ob kozarcu vina v gledališki kantini vsakomur, ki je prišel mimo, pa naj bo intendant, igralski prvak ali kancler, menda rada govorila: »Če padem jaz, padeš tudi ti.« Ali to pomeni tudi: če pade Burgtheater, pade tudi republika? Odgovor bomo izvedeli kmalu, že po volitvah spomladi prihodnje leto. Da, v dunajskem dvornem gledališču menda ob večerih vsi radi pijejo vino in si dajejo duška z resnico. Tudi na Dunaju je, zdi se, kot v Sloveniji, usodno samo še vino.

Gledališke umetnosti v tej trivialni dunajski sagi nihče več ne omenja (pripominja Spieglov novinar Lothar Gorris), komajda se še kdo spomni Hartmannovih predstav; sicer je dober in uspešen režiser, vendar ne resnični umetnik, pravijo kritiki, tudi na odru ga zanima predvsem biznis, bolj od estetskih prebojev umetnosti pa njeni možni kapitalski učinki in vsakršen prestiž. Bolj kot njegov sedemurni Faust se je v zgodovinske evidence zapisal multimedijski spektakel Red Bull Flying Bach (2011), sponzorsko- promocijski šov za slavno pijačo, ki je Bachovo glasbo povezal z elektronskim rapom, klasično umetnost torej s popkulturo, in to kar na velikem odru Burgtheatra – Markus Metz in Georg Seeßlen ga v knjigi Kapitalizem kot spektakel (slov. prev.: 2015) zajedljivo opisujeta kot primer sovražnega (toda na moč všečnega) prevzema (klasične) umetnosti s strani kapitala, kot primer »utekočinjenega kapitalizma«, ki se je razlezel v vse pore razmajane družbene nadzidave, da bi povsod nudil vsakršne užitke, opoj in srečo, zraven pa »posodobil« tradicijo. Danes je Hartmann zaposlen kot »kreativni direktor« prav pri družbi Red Bull, ob tem pa po Nemčiji režira osebnoizpovedne predstave, pripravlja svojo obrambo, trpi za depresijo in menda tudi suicidalnimi tesnobami ter scela igra vlogo žrtve. Njegov ugled je popolnoma uničen, čeprav se ga spomnimo tudi kot suverenega kritičnega intelektualca in družbenega aktivista, ki je javno protestiral proti (totalitarnemu) političnemu prevzemu gledališč na Madžarskem in organiziral številne civilnodružbene akcije v Avstriji in drugod po Evropi. Je za vse res kriv samo on?

Včasih, ko je Burgtheater vodil izjemni Claus Peymann, sem rad zahajal tja, v tem gledališču sem videl nekaj najboljših predstav v svojem življenju. Pri Peymannu je bil denar, veliko denarja, vedno v službi umetnosti, naj se sliši še tako patetično. Danes je Burgtheater, milo rečeno, nezanimivo gledališče, bleščeča imperialna hiša pa se obnaša kot žival, ki se pred sovražnikom pretvarja, da ne obstaja. Toda podobnih zgodb o rušenju nekdanjih trdnjav duha je v Evropi danes veliko, še več jih bo sledilo. Zgodb o umetnosti v službi denarja, o umetnosti kot okrasni priponki na reverju kapitala, ki tam prekriva mastne madeže in druge (tudi prstne) odtise. Vse to pa samo zato, ker je politika menda spoznala, da mora tudi čez vse potratna gledališka umetnost denar tudi pridelovati, ne pa ga samo v nedogled trošiti. Da so v gledališču poslovni uspehi pomembnejši od umetniških presežkov. Kjer je denar, je kmalu tudi pohlep, to vemo. Toda gledališka in vsaka druga umetnost ne obstaja zato, da bi ustvarjala kapitalske dobičke, to je treba nenehno ponavljati in se postaviti po robu tej seriji umorov (in samomorov) nekoč uglednih institucij. Toda: kdo ima danes še to voljo? In moč?