Spominjam se nekega drugega domačega hriba. Ko se je narod spraševal, čigav je. Kdo ga bo komu kupil v nogometni tragediji tam daleč v tuji deželi. In takrat je pred vsemi nami jokal tisti, ki nam je prinesel srečo v obliki okroglega usnja. Razžaljen in prizadet je bil, ker so mu še hrib hoteli kupiti. In sestop s prestola je paral duše: kralji ljudskih src so postali le še žogobrcarji.
Mi, preprosti ljudje, ne znamo tako vijugati na smučišču. Še manj znamo izbrati zmagovalno taktiko ali zabijati gole na zelenem travniku. Zato pa njim, ki vse to znajo, verjamemo. Ne na besedo, tako naivni nismo. Pač pa verjamemo visoko dvignjenim rokam, zmagam, sreči in spoznanju, da so to naši ljudje, ki jih obožujemo mi in (no ja, skoraj) ves svet. V njih vidimo mnogo več, kot zmorejo videti sami, ker so njihove zmage in rekordi in goli in kolajne in pokali nekaj, kar nam navadnim smrtnikom ni dano: mi hodimo v službo, delamo za strojem ali na polju, celo nekaj pisarimo. Naše zmage (če jih sploh je kaj) ne zvabijo narodu nasmeha na usta, smo pač vsakdanje dolgočasni, preprosti, celo primitivni in lahkoverni. Prav zato so kralji in kraljice naših src tisti, ki s smučmi, žogo, ploščkom in kar je še teh sredstev za pot do blaženosti zmorejo pokazati, kako visoko nad nami kraljujejo. Hočemo jih na prestolih, da lahko pademo v kolektivno ekstazo, ker so zmage naše sladostrastje. Njih je naše kraljestvo, naj se zgodi njihova volja. Če so oni tam gori, je tudi spodaj sreča.
Nobena skrivnost ni, kako nas peče, ko sestopijo s prestolov. Odvržejo krone in žezla, v roke navadno vzamejo denarnice. Konec je vzvišenosti, pokažejo se računi, odstotki, pogodbe. Prej, tam gori, so bili ozarjeni s slavo in trpljenjem, po božje smo jih častili. Zdaj pa so naenkrat tu, med nami, med rajo. Bolečina, da sestopajo zaradi evra več ali manj, zaradi napačne besede, zaradi vsakdanje zamere, nas presune: saj so taki kot mi, kot ti in jaz in on! Le da nas ni sram, ko hočemo evro več – le dobimo ga ne. Nas ni sram, ko smo užaljeni, ker nas ne razumejo – le koristi nimamo. Z nami manipulira, kdor hoče – pa kaj? Oni pa bi morali ostati tam gori, nad nami, vzvišeni nad temi našimi slabostmi in strastmi. Le tako z nami tvorijo celoto, spodaj so le posmeha vredni, banalno bedni.
Ostaja pa slovenskemu narodu še eno upanje. Prvi med enakimi. Ko sem ga videl, kako se je naslonil na ograjo tam v tuji palači, sem vedel, da je nekje nad vsemi nami vedno on: lep in čist in priden in delaven in vzneseno vzvišen se je zleknil na ograji, utrujen od pehanja zame, zate, za nas. Za vse nas je bil tam na ograji. Res je naš predsednik, in ne kralj, a je tudi skala templja, kjer častimo in bomo častili naše kralje in kraljice ljudskih src. Saj tista smučarka in srečni selektor bosta pozabljena, ograja in kralj ljudskih src pa sta večna.
