Bilo je preprosto, a dobro življenje mlade jazidke, pripadnice krščanske ločine na Bližnjem vzhodu, vse do nekega avgustovskega dne leta 2014, ko so pripadniki Islamske države z ofenzivo na severu Iraka prispeli tudi do njene vasi. Več tisoč vaščanom je uspelo pobegniti v bližnje gorovje, toda Muradova z družino ni bila med srečneži. V zajeti vasi so mudžahidi najprej pobili več sto moških in starejše ženske. Med ubitimi je bilo šest Nadijinih bratov in mati. Sama je sicer preživela, a pravi pekel se je takrat za njo šele začel. Skupaj s 150 drugimi ženskami in otroki so jo odpeljali v Mosul. Vsak od mudžahidov si je vzel po eno. Vse je doletela enaka usoda. Postale so njihove spolne sužnje. Vsak dan je bila tepena in posiljena. Preživeti je morala celo skupinsko posilstvo, med katerim je ob popolnem razčlovečenju padla v nezavest. Po čudežu ji je uspelo v drugem poskusu pobegniti iz Mosula in slednjič najti zatočišče v Nemčiji, ki je sprejela daleč največ jazidov. Tri tisoč jih je še vedno v jetništvu Islamske države, 70.000 pa jih je bilo prisiljenih zaradi širjenja kalifata zbežati s svojih domov. Muradova je zdaj skupaj z Lamijo Aji Bašar, še eno jazidko, ki je bila štirikrat prodana in ji je prav tako slednjič uspelo ubežati kalifatskemu terorju, postala glasna zagovornica jazidske skupnosti. Za njuno aktivistično delo sta ta teden prejeli nagrado Saharov evropskega parlamenta. »Ni preprosto govoriti o posilstvu, genocidu in pripovedovati, da si bil žrtev obojega. Toda čutim, da to moram storiti, ker nas zasledujejo in napadajo, ker nas hočejo iztrebiti. Če so zmožni to storiti, bodo to naredili. Če nam ne bo uspelo končati terorizma in ideologije terorizma, se ne bomo počutili varne,« razlaga Muradova.